Anin odgovor

Ana mi je odgovorila.
Dragi Dušan,
trudim se, da bi vas bil odgovor vreden. Težko je čutiti bolečino drugega čez vso tisto jezo in agresijo, ki se navadno kaže navzven. Lažje je človeka sovražiti nazaj, se z njim ravno ne ukvarjati in ne iskati drobtinice dobrega, ki jo zagotovo premore vsako človeško bitje, kot pravite. Sama bi zgolj dodala, da ne obstaja le črta, preko katere ni vrnitve in pomeni človeka v polnem pomenu besede. Obstaja tudi črta, preko katere ni vrnitve in pomeni čisto zlo. Skoraj si ne upam tega zapisati, vendar na nek način, od daleč, čutim, da imam privilegij, ker sem spoznala človeka onkraj te in onkraj one črte. Lahko trdim, da nikoli v življenju ne bi zmogla čutiti tega, kar ste, če ne bi spoznala tudi tiste druge strani. Razlika med njima, med tema dvema človekoma, pa je skoraj neopisljiva in nemisljiva. Verjetno bi jo zelo težko opredelila, a jo čutim vedno znova, še posebej takrat, ko si upam pustiti vas imeti rada. Na nek način čutim, da s tem, ko imam lahko rada vas, dobivam moč, da lahko odpustim drugim. Vaša, Ana

Draga Ana. Hvala za vaš odgovor. Malokrat mi je kdo namenil take stavke, kot mi jih namenjate vi. Ljudje so praviloma brezbrižni do mene, ne manjka pa tudi takih, ki vedno znova najdejo kako malenkost, da me lahko kritizirajo; malo jih je, ki se znajo pogovarjati.
 
Ne potrebujem hvale in komplimentov. Že zdavnaj sem prešel mejo, tostran katere se zdi, da mora človek braniti svoj ego in svoj narcizem pred resničnimi, pogosto pa kar namišljenimi napadalci. Zanimajo me sogovorci, med katere spadate tudi sami, zanima me odprtost do drugega in do samega odpiranja.
 
Najini pogovori so zato navadni dolgi, lahko pa bi bili še bistveno daljši. In niti enkrat do sedaj nisem imel občutka, da ne želite slišati tega, kar vam pripovedujem. Vaša zmožnost za vztrajanje v resnici je zares izjemna; talking cure, izraz, ki ga je ustvarila neka druga Ana, zares deluje. In zmožnost za opuščanje. Veliko sva govorila o tej strahovito težki temi, če je na drugi strani človek, ki pooseblja zlo. Kako mu odpustiti?
 
Obstajajo dejanja, ki jih ni mogoče odpustiti; na primer holokavst. Živijo ljudje, ki jim ni mogoče odpustiti; na primer Hitler. Gotovo pa živijo tudi ljudje, ki zmorejo, kar se nam zdi nemogoče. Odpustijo tem, ki so jim prizadejali toliko zla. So naši vzorniki; na primer Jezus.
 
V vsakdanjem življenju je polno priložnosti, da človek prepozna znotraj sebe zmožnost, da uresniči to, česar še ni uresničil. Kajti nikoli ne more reči, da je prišel do konca svoje poti, da je naredil vse, kar bi lahko naredil. Toliko je še tega, kar lahko naredimo.
 
Resnično, v vsakem človeku obstaja tujec, na katerega se sklicujemo, ko naredimo kaj takega, kar nam ni ravno v ponos. Potem rečemo, da nismo hoteli, da ni bilo v naši moči. Prav tako pa živi znotraj nas tudi tujec, ki ga ravno tako ne poznamo, predstavlja pa tisto najboljše, kar bi lahko uresničili, če bi se nekoliko potrudili. Človek nikoli ni istoveten s seboj.