Angel ob meni

Film Jane Campion z naslovom The Power of the Dog me je očaral, začaral in navdušil. Izjemni prizori, ki so se vrstili pred mojimi očmi, so me že po nekaj minutah prestavili v zelo drugačen svet od tega, ki je preobremenjen z vsakdanjimi vsiljivimi spektakelskimi podobami kiča, bogastva, simulirane lepote in elitnih ljudi, ki so prepričani, da jih moramo vsi nenehno gledati ter poslušati, ko nam govorijo, kako zelo vse v tem svetu nenehno raste. Filmski svet, Montana leta 1925, govedo, kavboji in izbrani prizori iz vsakdanjega kmečkega življenja, je sicer zavezan moškim klišejem, običajnim grobim šalam, ki si jih izmenjujejo kavboji, v njem pa se znajde najstnik Peter (Kodi Smit-McPhee), neverjetno gracilni mladenič, ki dobesedno ne spada na kmetijo in je po vseh pravilih kavbojskega življenja povsem neuporaben, nekoristen in nepotreben. Njegovo nasprotje je Phil (Benedict Cumberbatch), ukazovalni grobijan, pripravljen na boj s pestmi z vsakomur, ki ga ne bi poslušal. Zunanja podoba sveta je izdelana do zadnjega detajla, njen najširši okvir pa je prečudovita narava, v kateri je veliko praznine, ki jo polnijo filmski prizori poezije, lepote in nežnosti, duševne bolečine in potlačenih želja.

Poetični prizori iz življenja na kmetiji nedvoumno nakazujejo, da je Peter, Nancy Boy, kot ga imenuje Phil, veliko več kot zgolj Philov nasprotni pol. Če se mora Phil nenehno dokazovati, da je alfa samec, pravi moški, avtoriteta, ki ne trpi ugovora, voditelj in človek trdne volje, jeklenih živcev, testosterona in mišičastega telesa, je Peter kot angel in celo kot dobra vila, ki se najraje sprehaja med rožami, izdeluje papirnate rože in pomaga kot natakar v restavraciji, kjer kavboji ravno ne pričakujejo, da jim bo kdo stregel na način, ki se ga sicer profesionalni natakarji naučijo v dobrih šolah. Želi postati kirurg, zanima ga anatomija, zato raziskuje telesa mrtvih živali, da bi se poučil. Phil je tako rekoč ves čas v sedlu, njegova zunanja podoba pa je za vse enaka: hladna fasada, mrki pogledi, ostre besede, trde pesti.   
 
Resnica njegove podobe je popolnoma drugačna. Film z nekaj kadri neverjetno spretno dokaže, da je to res.
 
Phil je oster kot britev, toda nazadnje stakne hudo in smrtonosno rano. Peter uporablja nož, saj ga zanima anatomija, zato mora rezati. Med kavboji ni bližine, intimnost ne obstaja drugače kot skozi grobe šale, uživanje alkohola in erotične vulgarnosti.
 
Potem se zgodi, kar se mora zgoditi. Peter in Phil se počasi približujeta drug drugemu, čeprav je sprva videti, da je to preprosto nemogoče. Bližina razkrije, kar naj bi ostalo skrito, vendar že dolgo vemo, da smo ljudje narejeni tako, da nič človeškega nikoli ne ostane neodkrito, neizrečeno ali neupodobljeno.
 
Film odkrije, upodobi in izreče. Zgodijo se spremembe, ki se morajo zgoditi, nihče ne ostane enak. Phil končno dopusti svoji želji, da najde izhod v divji pokrajini, med surovimi samci, zato zaide s kravjih poti, zleze s konja, se osveži v čistem potoku ter začuti svoje telo in njegovo željo po bližini drugega moškega telesa. Peter odrašča v moškega, ki bo nekega dne morda zares dober kirurg, njegova mama Rose se izvija iz alkoholnega objema, vsem nam pa ostaja občutek, kako zelo čudni smo ljudje, da skrivamo svoje resnične želje za mrkimi pogledi, kljubovalnimi besedami in fasadami, za katere še vedno naivno verjamemo, da bodo koga očarale, čeprav sta za njimi trpljenje in bolečina, ki ju izražajo telesne geste, povešeni pogledi, refleksni odzivi in otožne oči.