Alternativna družba

Ljudje resnično potrebujejo pravičnost. Ne potrebujejo neenakosti, ki temelji na domnevni superiornosti ali večvrednosti nekaterih ljudi, in ne potrebujejo hierarhij – te so sicer kljub temu povsod. Ne potrebujejo jih zato, ker neenakosti in nepravičnosti pomenijo neenake družbene odnose in pomenijo ideološke prakse, ki opravičujejo neenakosti in neenak dostop do svoboščin in dobrin ter preprečujejo blagostanje in ovirajo uresničevanje pravice slehernega človeka do dobrega življenja.  

Dogaja se, da ljudje, tudi strokovnjaki in celo nekateri znanstveniki, vztrajajo pri mnenju, da so na primer družbene neenakosti naravne. S tem hočejo povedati, da so razlike med ljudmi neizogibne, nespremenljive, naravne pač. Takega razmišljanja v resnici ni tako malo, kot morda mislimo. Ljudje, ki se borimo proti neenakosti in za družbeno pravičnost, smo zato pogosto označeni kot idealisti in celo zgube, ker se domnevno borimo za nekaj, česar ni mogoče ustvariti. Odgovarjam jim, da je toliko slabše zanje, če tako razmišljajo, ker s tem zgolj oznanjajo, da ne razumejo, kako delujejo geni. In že sicer je dolgo znano, da konservativci vztrajajo pri mnenju, da so gospodarske in družbene oziroma socialne razlike med ljudmi zgolj odsev notranjih razlik med posamezniki, to pa dokazano ne drži.
 
Obstajajo genetske razlike med ljudmi. Tega spoznanja preprosto ni mogoče izbrisati; če bi bili vsi ljudje genetsko popolnoma enaki, bi bili kloni. Genetske razlike pa še ne pomenijo, da so nekateri ljudje vredni več in drugi manj.
 
Vrednosti človeškega bitja ne ugotavljamo z genetskimi analizami. Vrednost je apriorna in je ni treba dokazovati; torej jo zgolj zatrjujemo.    
 
Otrok, ki mu psihologi izmerijo inteligentnost, to pa izrazijo s številko, na primer 100, ni nič manj vreden od otroka, ki mu testi pokažejo 101. Tragično pa je, da številni ljudje pogosto mislijo, da je drugi otrok več vreden od prvega, da je njegova moralna vrednost večja. Podobno verjamejo, da so elitni ljudje z veliko denarja oboje: inteligentnejši in moralno superiorni. Verjamejo torej, da imajo nekaj, česar drugi ljudje, ki so na lestvici niže, preprosto nimajo. In ker nimajo, so manj vredni, tako kot je manj vredno blago, za katerega v tovarni ugotovijo, da je škart.
 
Telesni, intelektualni in moralni deficit naj bi torej dokazoval, da so nekateri ljudje primitivnejši in manj vredni od drugih. Takega razmišljanja je še danes veliko, čeprav je zapakiran v bolj všečne izraze, kot so primanjkljaji, defekti, motnje in okvare.

Lahko si predstavljam alternativno družbo, v kateri ljudje ne razmišljajo na tak način. To je napredna družba, v kateri je vsak posameznik vreden že zato, ker živi in obstaja. V njej nikogar ne priganjajo, naj se vzpenja po lestvicah, ker lestvic preprosto ni. V taki družbi se ljudje ne klasificirajo, jih ne razvrščajo in ne kategorizirajo, temveč ustvarjajo pogoje, pod katerimi različni ljudje dobro živijo. To je tudi družba, v kateri se ljudje zavedajo, da biti deležen srečnih naključij še ne pomeni biti dober.
 
Ni torej treba spreminjati biologije ljudi, posameznikovih genov, dovolj je zagotavljati pogoje za različne ljudi, da so vključeni in da imajo pogoje za dobro življenje. In ni jih treba priganjati, naj z močno voljo priganjajo sebe k trdemu delu, da bi uspeli, ker jim je za tak uspeh kratko malo vseeno.