Alfa moški

Ljudje na visokih položajih, kot jih imenujejo, mimogrede, pojma nimam, kaj naj bi to bilo, imajo v sebi tudi nekatere hormone, za katere bi smel sklepati, da jih mi, ki nismo na visokih položajih, jaz na primer sploh nisem na nobenem položaju, nimamo, to pa naj bi tudi logično pomenilo, da nismo dovolj uspešni. Ljudje na visokih položajih naj bi bili namreč uspešni že samo zato, ker so se pač znašli na teh položajih, mi, uboga para, pa naj bi bili neuspešni. Vtis je, da človekovo usodo določajo položaji in da ti krepijo človekovo naravo. Na medmrežju se tako kopičijo nasveti, kaj vse naj bi jedli na primer moški, da bi bili še naprej alfa moški, češ da obstajajo jedi, ki ubijajo moškost, in jedi, ki jo krepijo, karkoli že moškost je. Ko vprašam kakega moškega, lahko je tudi na visokem položaju, meni je vseeno, na katerem položaju je, to me preprosto ne zanima, moškega torej, ki sicer zelo redko vstopi v analizo, ker nima problemov, po njegovem mnenju jih imajo samo ženske, kaj je moškost, ne zna povedati ničesar, če odštejem klišeje, ki jih je verjetno slišal nekje ali pa prebral na medmrežju, kjer je veliko nasvetov, kako biti moški, kaj jesti in česa ne, kot da bo to komu magično omogočilo, da se bo znašel na visokem položaju, saj naj bi bili visoki položaji že po definiciji rezervirani za nekatere ljudi, na primer za elito oziroma za ljudi, ki jim je že narava namenila visoke družbene položaje. Zmeda je zato velika: ideje o alfa moških so pomešane z idejo naravne moškosti nasploh, žargon iz živalskega sveta je pripet na človeške osebke, kot da živijo v savani, ne pa v družbi oziroma v simbolnih svetovih. Kdor je torej na visokem položaju, je tam po naravi, zato so njegove prehranjevalne navade nepomembne, kajti na visokem položaju je vseeno, kaj je, saj v najboljšem primeru s hrano zgolj potrjujejo lastno naravo, v najslabšem pa jo sicer lahko uničuje, vendar so visoki položaji taki, da človek tam tudi ostane, potem ko je enkrat zgoraj, kar dokazujejo interpelacije ministrov, ki so popolnoma nemočne, pa čeprav so razumne in utemeljene. Zdi se, da je minister alfa samec, ki mu nihče nič ne more, zato je, kar pač hoče. Dokler ne pride na sceno drugi alfa samec, kajpak.  

Sam sem vsekakor moški, nisem pa v svojem življenju doživel, da bi kaj ubijalo mojo moškost, če odštejem empirično dejstvo, da se je zelo težko s kom pogovarjati, ker morebitni sogovorci drvijo kot rakete in streljajo vsenaokrog mnenja, ki jih največkrat ne znajo misliti. In že dolgo sem prepričan, da smo ljudje bistveno zmožni za razmišljanje, ne pa za tekanje po savani in za iskanje tiste hrane, ki naj moške naredi alfa samce na visokih položajih.     
 
Ljudje smo vsekakor razumna bitja. Spominjam se, ko sem prvič razmišljal o ciljih, ki si jih lahko zastavijo v življenju ljudje kot razumna bitja. Nekatere cilje si zastavijo, ker si jih lahko zastavijo, ker je taka njihova želja. S tem dokazujejo, da je razum zmožen sam od sebe zastavljati cilje, da ti niso dani od Boga, da ne prihajajo v razum od zunaj, da niso zapisani v naravi. Človek je sicer končno bitje, toda razum je morda neskončen. Tako sem razmišljal kot najstnik.
 
Potem sem dojel, da si človek kot razumno bitje lahko zastavlja tudi cilje, ki niso njegova poljubna izbira, temveč si zastavlja cilje iz dolžnosti. Kantova Kritika čistega uma je tako počasi postajala ključna knjiga mojega razmišljanja o svetu. V njem si človek lahko zastavlja cilje, ki jih narekuje moralni zakon, ne pa na primer hormoni. Vse bolj sem občudoval človeka kot končno razumno bitje, ki si zastavlja življenjske cilje iz moralne dolžnosti, človeka, ki razume, da si jih mora zastavljati. Ne zastavlja jih torej zato, ker se podreja dolžnosti, temveč si jih zastavlja kot svobodno, razumno končno bitje, ki neodvisno od kogarkoli dojame, da ima razum to nenavadno zmožnost, da sam iz sebe artikulira cilje v posameznikovem življenju, ki daleč presegajo naravne, spontano zaznane in razumljene cilje, ki si jih ljudje vselej že zastavljajo, ko se rodi nov otrok. Njegovo notranje, inherentno dostojanstvo, njegova vrednost preprosto ne dovoli zgolj tistih ciljev, ki že obstajajo, temveč terja nove, višje. Končno sem razumel, da ima človek univerzalne pravice, ki so zakoreninjene v spoznanju, da je njegova vrednost absolutna.
 
Kant je v svojem filozofskem razmišljanju izhajal iz poznanja, da um ni statičen in zgolj dan v rabo, temveč je dinamičen, kar pomeni, da nekam teži, da je vtis, da nekaj hoče. Hoče nepogojeno, hoče univerzalno in absolutno.
 
Hoče svobodno nepogojeno vzročnost. Hoče jo razumeti, hoče jo dojeti in artikulirati. Ljudje kot razumna bitja zato lahko razumemo svet in razumemo samo razumevanje sveta; um skuša razumeti samega sebe in svoje delovanje. Hormoni alfa samcev nimajo s tem popolnoma nobene zveze, visoki družbeni položaji takisto ne.
 
Bi pa bilo družbeno življenje številnih ljudi kakovostnejše, če bi bilo na delu manj od narave danih alfa samcev in več razuma.