Alegorija o strelcu

Zdajle je čas za moj čaj. Vem, da bom nekoč umrl, ampak zdajle je čas za čaj. Če bi bil čas, da umrem, bi pač umrl. Ampak zdajle ni čas, da umrem. To se bo zgodilo nekoč kasneje. Torej bom sedaj v miru spil svoj čaj. Sem dedič neke tradicije, ki je pravzaprav zelo preprosta: ne iščem varnega kotička, da bi v miru in morda še z veliko denarja preživel svoj vek, temveč skušam ustvarjati novo. Za to sem na tem svetu.

Stoiška filozofija ne uči ljudi, naj mirno, stoično prenašajo življenje in vse, kar se jim zgodi. Daleč od tega. Ljudje zmotno mislijo, da izraz stoično pomeni mirno, ne da bi se človek vznemirjal. Izraz v resnici izhaja iz kraja (Stoa Poikile), kjer so se zbirali Zenon in njegovi spremljevalci, javnega prostora torej, kjer je vsakdo lahko poslušal filozofske debate in se jim pridružil, če je hotel.
 
Temeljna ideja stoikov je torej drugačna in je obenem izjemno preprosta: človek naj bi živel skladno s svojo naravo. In kakšna je človeška narava? Odgovor stoikov je zopet zelo preprost: ljudje smo po naravi družbene živali; zmožni smo za razmišljanje.
 
To ne pomeni, da smo ljudje racionalni stroji, tako kot računalniki, ki sicer ne znajo razmišljati. Ne pomeni niti, da ves čas razmišljamo, saj pomeni le, da smo zmožni za razmišljanje. Svojo zmožnost lahko negujemo in jo krepimo, skrbimo zanjo ali pač ne.
 
Iz zapisanega že razberemo bistvo stoiške filozofije: ljudje kot družbena bitja lahko uporabljamo razum, da izboljšujemo kakovost svojih življenj. Da bi bili pri tem uspešni, si pomagamo tako, da obenem živimo vrednote, ki jih stoiki zelo lepo izpostavijo: praktična modrost; pogum; pravičnost in zmernost.
 
Že takoj nam pade v oči, da stoiška filozofija ne pozna nikakršnega priganjanja ljudi, naj vse raste in naj delajo in delajo in delajo, da bodo imeli čim več. Njihova vrednota je, prav nasprotno, zmernost.
 
Kar pomeni: če je čas za moj čaj, me ne zanima, kaj menijo ljudje okoli mene. Zaradi mene lahko tudi ubogajo nadrejene, tekajo naokoli in sanjajo, kako bodo uresničili svoje sanje. Ne dovolim pa jim, da postanejo gospodarji nad menoj, ker vem, kaj bi rad. Prav zdaj bi rad spil svoj čaj, kot rečeno.
 
Seveda si želim, da bi me drugi ljudje spoštovali. V njihovi moči je, da me spoštujejo ali ne. V moji moči je nekaj drugega: da se obnašam kot spoštovanja vredna oseba. Ko popijem čaj, se zato lotim branja. Ali pa si ogledam nadaljevanje Černobila. Da bi bolje razumel, kaj se dogaja v svetu, v katerem živim, in da bi razumel, kaj mi je storiti, da ohranim dostojanstvo.
 
Res je zanimivo, da gledanje tako izvrstne serije, kot je Černobil, pove veliko o času, v katerem živimo, čeprav opisuje dogodke iz časa, ki je že za nami.
 
Živimo namreč v času, v katerem iz dneva v dan poslušamo mogočneže govoriti zlasti o potrebi po privatiziranju kapitala. Dogaja se tole: ljudje so prisiljeni nenehno tekmovati med seboj, medtem ko privatni lastniki kapitala tuhtajo, kako bi ga še povečali. Nastaja orjaški aparat, ki omogoča delovanje in kopičenje privatnega kapitala, zato se nenadoma od nekod priplazi občutek, da njegovo delovanje morda sploh ni tako zelo drugačno od delovanja aparata v nekdanji Sovjetski zvezi.
 
Grozljivo zato ni le to, kar spremljamo v seriji, grozljiv je tudi občutek, da aparat nenehno raste, ker mora tako ali tako vse rasti, da ga nefunkcionalne politične kaste v resnici ne obvladujejo, da so birokratske mreže preveč zapletene, da bi jih slehernik sploh razumel, da je obračanje finančnega kapitala tako oddaljeno od zdravega razuma, da kot otrok socializma, kar vsekakor sem, preprosto ne morem reči, da je danes bistveno drugače kakor nekoč, če skušam dojeti razsežnosti tega, kar je nad nami. 
 
Iz zgodovine gledališča pa smo se naučili, da pogosto pridejo do vpogleda v resnico družbenega življenja prav marginalci, pa naj bodo sužnji, dvorni in drugi norci, potepuhi in nomadi, ljudje z dna družbene lestvice, invalidi, pretepene ženske, delavci, migranti, nezaposleni. Nenadoma ugotovimo, da pravzaprav predstavljajo ogromno večino ljudi. Ali pa zastopajo kar vse tisto, kar nas bistveno dela ljudi: zmožnost za vnovično odkritje, invencijo človeškega.