Alarmantni podatki in alarmantne ideje

Podatki o duševnih stiskah ljudi v obdobju pandemije, veljali naj bi zlasti za otroke in mlade ljudi,  so alarmantni, pravijo strokovnjaki. Prav je, da smo zaradi tega zaskrbljeni in da naredimo natančno analizo, kaj vse jih povzroča oziroma krepi. Brez natančne analize nam namreč ostane le tipanje v temi in špekuliranje. In ko bomo natančno vedeli, kateri so dejavniki, zaradi katerih moramo biti zaskrbljeni, bi morali izdelati prav tako jasne in natančne strategije, kako vplivati nanje, da bo duševnih stisk manj ali da jih sploh ne bo, ker noben razumen človek ne želi živeti v svetu, v katerem nekaj povzroča duševne stiske. Alarmantni so tudi izsledki skorajšnjih študij, ki dokazujejo, kar lahko beremo v časniku The New York Times: Raziskave kažejo, da je veliko majhnih otrok zaostalo pri branju in matematiki (Does It Hurt Children to Measure Pandemic Learning Loss?, Dana Goldstein, 8. april 2021). Posledice pandemije se torej kažejo na več področjih: nekateri ljudje so zboleli in čutijo posledice bolezni še danes, drugi so umrli, nekateri imajo duševne težave in stiske, otroci ne napredujejo v šolah, kot bi lahko. Morda pa je še veliko bolj alarmanten tale zapis iz časnika The Guardian: Tretjina ledenih polic na Antarktiki »bo propadla med globalnim segrevanjem 4C«; »Nepredstavljive količine« vode bodo pritekale v oceane, če pride do takega povišanja temperature, opozarjajo britanski znanstveniki (PA Media, 8. april 2021). Kaj se dogaja, kakšna prihodnost nas čaka?

Če ima Foucault prav, ko trdi, da ima oblast korenine v vednosti in da je tudi vednost prepletena z oblastnimi razmerji v družbi, kar pomeni, da nobeno oblastno razmerje med ljudmi ne more biti neodvisno od znanja ali vednosti, potem lahko rečemo, da so alarmantni podatki o duševnih stanjih ljudi, njihovih kognitivnih primanjkljajih in podnebnih spremembah precej nepomembni, saj jih zastopniki oblasti ne jemljejo resno in ne morejo jemati resno, ker se zanašajo na drugačno znanje. Zanje je namreč pomembna predvsem znanje o gospodarski rasti, zanje so pomembni objektivni podatki o dobičkih, ki ne smejo biti alarmantni, zato se količina porabljenih fosilnih goriv ne bo zmanjšala, temveč se bo kvečjemu povečevala, saj so potrebe po njih vse večje že zaradi potreb po večjih količinah dobrin.
 
Na tem kraju je zato dobro ponoviti za Foucaultom, ki razmišlja, kako razumeti sodobna razmerja moči oziroma oblastna razmerja. Oblast ne pomeni razlike med temi, ki jo imajo izključno zase, in onimi, ki je nimajo, in se ji morajo podrejati. Moč ali oblast je treba analizirati kot nekaj, kar kroži, oziroma kot nekaj, kar deluje samo v obliki verige. Nikoli ni lokalizirana tu ali tam, nikoli ni v rokah nikogar, nikoli si je ne prisvojijo kot blago ali delček premoženja. Oblast deluje in se izvaja prek mrežam podobnih organizacij. Ko govori Foucault o organizacijah, misli na organizirane oblike vsakdanjega življenja; in vsakdanje življenje je vselej organizirano.
 
Znotraj organiziranih mrež se morajo posamezniki konstituirati kot subjekti, podložniki, ki so pogoj discipliniranja, nadzorovanja in kaznovanja, ko je to potrebno. Natančneje: postati morajo produktivni delavci, dobri potrošniki, postati morajo učinkovita sila, ker brez nje gospodarska rast preprosto ni mogoča, saj ustvarja vrednost. Ko torej zagovarjajo potrebo po taki rasti, ipso facto zagovarjajo oblikovanje in preoblikovanje učinkovite disciplinirane delovne sile. Torej obenem zagovarjajo tudi niz idej, ki podpirajo prakse takega oblikovanja in preoblikovanja; niz idej tvori znanje.
 
Duševne stiske se bodo zato nekoliko zmanjšale, ko se bomo vsi skupaj vrnili v normalno življenje in pozabili, da je tako življenje možno le tako, kot je že zdavnaj zapisal Foucault: Človekovo življenje po naravi ni delo; je užitek, so diskontinuitete, je praznovanje, počitek, so potrebe, trenutki, priložnosti, je nasilje itd. Zdaj je treba vso to eksplozivno energijo spremeniti v stalno delovno silo, ki se nenehno ponuja na trgu.
 
Človeka oblikujejo in preoblikujejo oblastna razmerja. Lahko se jim upre in se izvije iz njihovega primeža, ni pa nujno, da to stori. V njih lahko vztraja pri svojih razlagah lastne subjektivnosti tako, da je zadovoljen in da pri tem celo uživa, kot bi rekla Freud in Lacan.