Aktivni tip

Spomin iz mladosti. Nekdo v družbi zastavi vprašanje, in sicer reče, da ga zanima, kaj bi na to, o čemer se pogovarjamo, porekel Marx. Obrne se k meni, češ naj odgovorim na vprašanje. Zakaj prav jaz? Ker je vedel, vedeli pa so tudi drugi, da prav v tistem času berem Marxov Kapital. Ne spomnim se, kaj natančno sem odgovoril, je minilo že preveč časa od tistega dne, naj pa poudarim, da sem kasneje prebral še vse drugo, kar je napisal Marx, skupaj z Engelsom. In zato nisem eden od tistih, za katere pravi Mike Davis, da je od tisoč socialistov eden, ki je sploh kaj prebral od ekonomskih Marxovih spisov, in od tisoč antimarksistov ni niti enega, ki bi sploh kaj prebral, kar je Marx napisal. Po mnogih letih tako lahko rečem, da je Marx zagotovo eden tistih redkih avtorjev, ki natančno, izjemno podrobno in rigorozno dolgo časa razmišlja o socializmu in kako organizirati družbeno življenje ljudi na način, ki bi pomenil uresničevanje visokih etičnih standardov, znanih že iz antičnih časov. Naj se približam tej ideji iz drugega zornega kota.

Razvoj psihologije osebnosti je v 20. stoletju postregel z vpogledom v razmišljanje, kako pomembno je, da je človek aktiven, dinamičen, da se rad druži, da je zabaven, samozavesten, da dobro obvlada socialne veščine, da je podjeten. Ni vpisano v tkanino vesolja, da tako tudi mora biti, tak tip subjektivnosti se je razvijal skupaj s kapitalizmom, z množično proizvodnjo dobrin, s potrošništvom – pred tem obdobjem v glavnem ne obstaja, sedaj se širi. V 20. stoletju je zato vse pomembnejše, da je človek osebnost, kar pomeni, da je privlačen na pogled, da je zanimiv, samozavesten, po možnosti dominanten, poln energije, podjeten, zgovoren. Vsi drugi tipi osebnosti so nenadoma problematični ali pa vsaj manj pomembni.
 
Priznam, da raje berem dobro knjigo, poslušam dobro glasbo, si ogledujem dobro sliko kot pa
se družim z ljudmi, ki me itak ne poslušajo, obenem pa dajejo vedeti, da je z menoj nekaj narobe, češ da preveč razmišljam, da se mi bo zmešalo, da preveč berem in se premalo predajam užitkom vsakdanjega življenja, da sem premalo socialen in premalo asertiven.  
 
Vsakdanja mantra je, da je treba živeti dinamično, avanturistično in polno adrenalina. Ljudje, ki jo sprejemajo, so sumničavi do ljudi, ki se držijo bolj zase, so pogosto tiho, ne divjajo naokoli, ne zapravljajo svojega denarja za nepomembne reči in imajo raje tiho kontemplacijo. Z njimi je nekaj narobe, si mislijo. Ne sanjajo, da bi uspeli, premalo tvegajo in zamujajo priložnosti za kovanje dobičkov. Ljudje, sprejemajoč uvodoma omenjeno mantro, se, prav nasprotno, odločajo hitro, tvegajo, da se pri tem celo motijo in vlečejo napačne poteze, so dinamični in dajejo vtis, da jim nenehno dogaja; življenje je zanje ena sama dolga dirka, dinamična igra, polna adrenalina.
 
Ljudje, ki veliko govorijo, so zato priljubljeni, drugi ljudje jih imajo za pametne in zanimive, medtem ko so bolj umaknjeni in tihi ljudje čudaki, ki jim ne moreš čisto zaupati, ker nikoli ne veš, kaj mislijo, ko pa so vselej tiho.
 
Pa vendar ljudje občudujejo izdelke, na primer umetniške, pod katere so podpisani ljudje, ki mnogo bolj kot zunanje vtise cenijo potovanja po notranjih svetovih. Pravzaprav to niso notranji svetovi, saj so zunaj posameznika. To so svetovi duha, duhovni in simbolni svetovi, ki so neskončni, medtem ko je potovanje po planetu Zemlja nujno končno.
 
Brez ljudi, ki potujejo po takih svetovih, ne bi imeli Sokratovih dialogov, Van Goghovih slik, Mozartove glasbe, Michelangelovega Davida in še mnogih drugih izdelkov, ki krasijo naš svet. Taki izdelki nikoli ne bi nastali, če bi se njihovi avtorji predajali zunanjim dražljajem ter vedno znova iskali nove in nove dražljaje, da bi dogajalo.