Aksiomi eksistence

Ljudje bi radi videli, da bi bila pravičnost notranja, strukturno nujna značilnost vsake eksistence. Vsekakor imajo različne ideje o pravičnosti in njeni naravi, zdi pa se, da je občutljivost za pravičnost univerzalna. Aristotel zato ni imel posebnega problema, da je zapisal: obče dobro branijo zakoni, ki se jim morajo državljani brezpogojno podrejati. Njegovo spoznanje dopolnjujeta Jezus: ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe in Freud: ljudje ljubijo svoje iluzije bolj kakor sebe. Videti je, da se je treba odpovedati iluzijam, da bi človek bolj ljubil sebe in svojega bližnjega, ter sebi, da bi dal prednost odgovornosti do drugega, kot bi nemara dodal Lévinas.  

Če bi bili nasveti, bi bilo tole pisanje sprto z mojimi načeli, tako pa niso. V resnici so aksiomi. Naj jih najprej naštejem. Prvič. Obnašaj se kot da. Drugič. Naredi nekaj kljub temu, da čutiš, da najraje ne bi. Tretjič. Fake it till you make it. V angleščini je ta aksiom še malo bolj prepričljiv kakor v slovenščini. Fake it je namreč izraz, ki pomeni, da se pretvarjamo, da smo nekaj ali imamo znanje, da lahko nekaj naredimo, čeprav ga (še) nimamo. Izjemen aksiom, če ga zares dobro razumemo; tamle zunaj je seveda bleferjev, ki se pretvarjajo na veliko, kolikor hočete. Prvi in tretji aksiom sta si zelo blizu. Prvi pomeni, da nekaj naredimo, tretji pa, da to ponavljamo, dokler nam ne uspe. A kaj naj bi bilo tisto, kar naredimo, nato pa ponavljamo? Pustimo človeka, ko se drži aksiomov in dela nekaj, kar je v škodo njemu, morda pa tudi drugim ljudem, pri miru?
 
Ljudje, nagnjeni k depresivnemu doživljanju sebe in sveta, lahko preživijo na tisoče ur v postelji, ne da bi se premaknili. Nekateri načrtujejo samomor in se ne morejo obnašati skladno z naštetimi aksiomi. Ko pa vendarle najdejo dovolj energije, da nekaj naredijo, se jih oklenejo.
 
Človek se dobesedno takoj počuti bolje, ko udejanja prvi aksiom. Nekaj poskusi narediti, namesto da leži v postelji, pred televizijo ali se baše s hrano. Pogosto me sprašujejo, če imam kak nasvet, kaj naj naredijo. Ne, nimam ga, in tudi ni pomembno, ali ga imam ali ne. Samo držite se prvega aksioma kot pijanec plota. Dobesedno držite se ga kot pijanec. Da ne padete.
 
Depresivni občutki in samomorilno razmišljanje lahko pomeni tudi veliko izolacije in samote. Človek je ure in ure sam, dneve in dneve se ne premakne. To je zelo nevarno, ker vsak človek nujno potrebuje odnose z drugimi ljudmi. Včasih je dobro biti med njimi, da se človek ne poškoduje.
 
Drugi ljudje me lahko poškodujejo, seveda, zato lahko pridem z dežja pod kap. Zadeva ni enostavna. In kako dobro je, če imam koga, ki me zares posluša. Vsaj to, saj ni nujno, da sploh kaj reče.
 
Samo poskušanje, da nekaj naredim in da sem med ljudmi, je že dobro, saj zmanjšuje tesnobo. In samemu sebi nudim povratno informacijo, da vendarle zmorem, da sem zmožen nekaj narediti.
 
In ko rečem fake it, pretvarjaj se, ne mislim na blefiranje, sprenevedanje. Daleč od tega. Ne mislim na ponarejanje, na to, da se človek obnaša, kot da je vesel, čeprav ni; ne mislim na simulacije. Mislim na nekaj drugega.
Mislim na sprejemanje, ki je nasprotje od zanikanja, brezbrižnosti ali sprenevedanja. Sprejemanje pomeni, da se ne obračam proč, na primer od občutkov, čustev, idej, temveč jim priznam, da obstajajo, potem pa naredim korak naprej – kljub njim. Strah me je nekaj storiti, a tisto vendarle storim z zavestjo, da me je strah kot psa.
 
Ne obračam se k samorogom in angelom, ampak k drugim ljudem. Obračam se zato, ker ubogam še en aksiom, ki ga doslej nisem omenil. To je aksiom, ki pravi, da je odgovornost do drugega temeljni vzvod etičnost.
 
In etičnost ni nič drugega kot najpomembnejši temelj moje eksistence. Ko se zruši, se ruši tudi eksistenca.