Absolutnost ljubezni – za vse otroke

Berem novo knjigo: The Scientist in the Crib: What Early Learning Tells Us About the Mind; spisali so so jo Alison Gopnik, Andrew N. Meltzoff in Patricia K. Kuhl. Namenjena ni le vsem otrokom sveta, temveč tudi filozofom in znanstvenikom. V njej namreč odkrivamo, kako se otroci učijo, kako se razvija um, kaj pomeni biti človeško bitje. Z besedami avtorjev (str. X): otroci [in znanstveniki] razmišljajo, sklepajo, predvidevajo in napovedujejo, iščejo razlage in celo delajo eksperimente. Znanstveniki in otroci spadajo skupaj, ker so najboljši učenci v vesolju (the best learners in the universe). V luči mojega dosedanjega razmišljanj o zmožnosti človeških bitij za etičnost dodajam.

Angleška beseda commitment pomeni strinjanje, zavezo, prisego, predanost. Človek, ki se zaveže, sporoča sebi in drugim ljudem, da bo v bodočnosti storil nekaj, kar bo prispevalo k izboljšanju nečesa; prisega, da bo to storil. Pomeni pa tudi, da je čustveno predan zadevi ali stvari, ki se ji je zavezal, zato ne more zlahka odstopiti od nje. Zmožnost človeškega bitja, da ljubi bližnjega in da se zaveda ideala, da lahko razširja ljubezen tudi na druga živa bitja, je na prvi pogled tako neverjetna, da se z njo morda niti ne želimo soočiti, saj se nam zdi neuresničljiva, toda pogled s strani nam pove, da je alternativa, ki jo pogosto živimo, še veliko bolj neverjetna, pa jo kljub temu skoraj spontano sprejemamo in živimo, ne da bi pomislili, kaj pomeni globoka predanost na dolgi rok in kako zelo pomembna je za naša življenja in za to, kar bi lahko imeli med seboj.
 
Očitno je namreč, da je ljubezen kot globoka predanost ravno nasprotna od splošno sprejete površinske neoliberalne ideologije o nenehnem hitenju, skakanju od ene zadeve k drugi, od enega projekta k drugemu, o norem hitenju, da bi uspeli, menjavanju partnerjev v imenu nekakšne svobode, o pomenu kopičenja denarja in premoženja, plezanja po lestvicah in prizadevanju, da bi se kopali v blišču odrskih luči celo tedaj, ko je vse skupaj povsem absurdno in cinično.
 
Ljubezen je morda absolutna. Absolutnost razumem kot nekaj, čemur se ni mogoče upirati; to je obenem samo bistvo človekove svobode in tega, kaj pomeni biti človek. Ljudje imajo številne izkušnje, ki potrjuje zapisano. Na svojih poteh skozi življenje odkrivajo, da končno želijo nekaj narediti, ker čutijo, da ne morejo drugače, da ne bi bilo prav, če bi delovali drugače, da torej obstaja nekakšen absolut, ki se mu ni mogoče upirati in se mu ne želijo upirati; prav nasprotno, želijo se mu predati. Posebnost takega odnosa do absoluta pa je, da se mu podrejamo znova in znova, čeprav vedno znova pademo in nam ne uspe narediti, kar mislimo, da bi morali narediti. Ne odnehamo in že v tem je nekaj absolutnega. Nobeno preračunavanje ni potrebno in tudi ne bi pomagalo, ker je tako vztrajanje preprosto onkraj njega. Predanost in vztrajanje gresta z roko v roki.
 
Kar vztraja, ponazarja Jezus, ko na primer reče svojim učencem, naj ljubijo svoje sovražnike. Njegova izjava je na prvi pogled tako nora, daj je ne moremo jemati resno. Če pa se kljub temu poglobimo vanjo, spoznamo, da ima univerzalni in celo absolutni pomen, obenem pa doumemo, da jo celo lahko uresničujemo, in ne le razumemo, kar je še bolj nenavadno.
 
Pomeni namreč vdor nečesa povsem novega v naš vsakdanjik, v naš simbolni svet. In nenadoma odkrijemo, da smo zmožni za to novo, da ga lahko razumemo in uresničujemo v praksi. V tem je resnični napredek življenja, za katerega moramo skrbeti.
 
Če ima življenje kak telos, pomen in smisel, če mu vse to lahko pripišemo, in dejstvo je, da to lahko storimo, potem je njegovo napredovanje natanko v – kaotičnem spreminjanju.
 
Ali kot zapiše Alison Gopnik. Otrok ne ljubimo zaradi nečesa v njih samih, temveč zaradi nečesa, kar je v nas. Zanje ne skrbimo, ker jih ljubimo, temveč jih ljubimo, ker skrbimo zanje.
 
Torej ni treba ljubiti življenja, da bi skrbeli zanj, saj zadošča, da skrbimo zanj – ljubezen bo zagotovo prišla sama od sebe. In v življenju je nekaj absolutnega.