2019: podoba sveta

Podobo sveta lahko izrišemo. Na primer s filmi. V zadnjem času sem si ogledal dva: Styx (Wolfgang Fischer, 2018); Girl (Lukas Dhont, 2018).

V filmu Styx spremljamo na njeni poti sodobno jadrnico, opremljeno z vsem, kar potrebuje morjeplovec za varno plovbo, poleg tega pa še z vsem, kar potrebuje zdravnik za zdravniško oskrbo ljudi. Podoba jadrnice je popolno nasprotje plovila, ki ga nenadoma zagledamo v daljavi. Očitno postane, da ne zmore pluti nikamor, na krovu pa ima veliko število afriških beguncev, ki jim prav tako očitno ne namerava nihče pomagati.

Nasprotja so velika, saj je na krovu jadrnice ena sama oseba (Rike, igra jo Susanne Wolff), ki lahko le nemočno opazuje tragedijo, saj sama ne more storiti veliko. Končno se domisli, da sporoči obalni straži, da je v težavah sama – in pomoč nemudoma pride. Za begunce je kajpak prepozno.

Film Girl pa bi bil lahko dobra lekcija za vse tiste, ki mislijo, da je homoseksualnost bolezen, ki bi jo bilo treba zdraviti ali kot motnjo kako drugače odpraviti. Je pa res, da terja razumevanje tega filma veliko empatije.
 
Lara (Viktor Poister) je namreč najstnica v moškem telesu, ki želi postati balerina. Vstopamo v njeno intimno življenje, ki nam razkrije trpljenje, in ko mslimo, da je trpljenja dovolj, sledi še veliko več trpljenja.

Na voljo imamo tudi najnovejšo in zelo obsežno znanstveno študijo na 1800 straneh, ki izriše življenje živih bitij na planetu Zemlja na začetku 21. stoletja in sklene podobo sveta. Njena sklepna ugotovitev je absolutno jasna: v naslednjih desetletjih lahko z obličja planeta izgine okoli milijon vrst živih bitij. In čisto nikogar ni, ki bi lahko dokazal, da je tako izginjanje naravno, da je del naravnih ciklusov, da se torej ne gre vznemirjati, češ da se take stvari dogajajo že od nekdaj in da nam zaradi tega ni nič hudega.

Podobno ugotavljajo že nekaj časa tudi raziskovalci družbenega življenja ljudi. Kapitalizem, ki ni naraven, spoznavajo, dnevno povečuje razlike med ljudmi, kar med drugim pomeni, da za večino delavcev, če kajpak odštejemo kitajske, že desetletja velja isto: njihove plače in drugi prihodki se v glavnem ne premaknejo nikamor navzgor. Več kot dovolj empiričnih dokazov imamo, da kapitalizem pomeni napredek, da se življenje ljudi hitro spreminja, zlasti na Kitajskem, da je že zdavnaj vpregel znanost in jo s pridom izkorišča, da je demokracije veliko po vsem svetu. Vse to nesporno drži in hvaležni smo, da je tako.
 
Kot tudi drži, da se povečuje izkoriščanje delavcev in da neenakosti med ljudmi ves čas naraščajo.

Podoba sveta zato ni samo rožnata. Pravzaprav ravno taka ni, kajti za šesto izumiranje življenja na Zemlji je odgovoren človek, enako velja za podnebne spremembe in za povečevanje neenakosti med ljudmi. O teh ugotovitvah ne moremo razumno dvomiti.
 
Torej gre nekaj radikalno narobe, pa če še tako hvalimo demokracijo, progresivni kapitalizem in njegovo zmožnost za revolucionarno spreminjanje samega sebe, od katerega ima koristi predvsem elita.
 
In ne obstaja sila na tem svetu, ki bi v kratkem času spremenila kapitalizem, da ne bi bil tak, kakršen trenutno je, da bi ustavili šesto veliko izumiranje vsega živega in vplivali na podnebne spremembe, da ne bi ustvarjale novih katastrofalnih dogodkov. Take sile preprosto ni. Podoba sveta bo jutri še srhljivejša, kot že je.