Napetost v zadnjem času narašča. Vse več ljudi je očitno nezadovoljnih. Jezdeci apokalipse so resnični: pandemija, podnebne spremembe, vojna v Ukrajini, recesija. Članek, priobčen v časniku The Guardian (2. oktober 2022), ima zgovoren naslov: "Strašljivo je – stvari se hitro stopnjujejo": protestniki napolnili ulice Združenega kraljestva, da bi izpostavili podnebno krizo in življenjske stroške. Podnebna kriza je pomembna za vse živo na tem planetu, ker ogroža vsa živa bitja, življenjski stroški naraščajo vsepovsod, ne le v Združenem kraljestvu. A za elito zapisano nekako ne velja. Zdi se, kot da živi v vzporednem vesolju. Človek komaj verjame, ko sliši, kako se namerava elita lotevati gospodarske recesije. Njeno razmišljanje izvrstno povzema ekonomist Michael Roberts. Takole zapiše v svojem blogu (Trickle down economics, 30. september 2022): Gospodarska politika vlade Združenega kraljestva pod novo premierko Liz Truss je povzročila razburjenje ne le med levičarji, ampak tudi med glavnimi (mainstream) ekonomisti. Nova vlada pravi, da je rešitev za stagnacijo in neuspeh britanske kapitalistične proizvodnje znižanje davkov za bogate in velika podjetja. Dodaten dohodek, ki bo stekel v njihove roke, bo nato na voljo za spodbujanje naložb in porabe, ki lahko zagotovijo gospodarsko rast. Kako je po stoletjih kapitalistične proizvodnje za dobičke, ki gredo lastnikom kapitala in eliti, sploh mogoče verjeti kaj takega? Res je videti kot zelo, zelo slaba šala.

Ni tako pomembno, kako razumno, natančno in premišljeno pišeš ali govoriš, kakor ni pomembno, da je za vsako zapisano besedo veliko let premišljevanja, kritičnih refleksij in avtorefleksij, neskončno število prebranih knjig in preštudiranih raziskav, saj ni nobenega zagotovila, da bo zapisano naletelo na širokogrudnost ali dobrohotni premislek. Verjetneje je, da ne bo nobenega odziva, nobenih posledic razen tistih, ki so skoraj samodejne: nekaj komentarjev brez repa in glave, izlivi, ki niso niti premišljeni niti odgovorni, temveč zgolj so, ker se nekomu zdi, da mora nekaj reči, ali pa si celo misli, da je njegovo mnenje več vredno od zapisanega in da mora biti izrečeno.

V razmislek se ponuja zanimiva in na prvi pogled nekoliko oddaljena vzporednica med vsakdanjim življenjem posameznika in trenutnimi dogodki v vojni med Rusijo in Ukrajino. A čisto mogoče je, da je napočil čas za novo odločitev. Poglejmo podrobnosti.

Planeta ni mogoče ubiti, ker ni živ. Je pa mogoče ubiti to, kar je živo. A o tem najraje ne razmišljamo.
 
Kar je izstopajoče, ni pomembno. Kar je pomembno, ni izstopajoče. Večino časa je večina medijev obsedena s trivialnimi temami, ki nimajo nobene duhovne vrednosti. Velik del svetovnega političnega novinarstva je komaj kaj več kot dvorni trač: kdo je noter, kdo je zunaj, kdo je komu kaj rekel. Ob tem pa so vprašanja izjemnega, celo eksistencialnega pomena v veliki meri ali v celoti zanemarjena. Tako zapiše George Monbiot v članku z naslovom Earth is under threat, yet you would scarcely know it (The Guardian, 29. september 2022). Zakaj je tako?

Ne le gledališče, tudi konferenca je kraj, kjer naj bi človek povedal kaj novega. Na primer o razmerjih moči ali o odnosih med podobami realnosti in idejami. Na kratko: analiziramo ali dekonstruiramo ideologijo. Na konferenci bom tako zagovarjal zelo preprosto idejo, razumljivo vsakomur. Ideja je ta: sočutje ne pomeni le, da sem empatičen in da sočustvujem z drugimi, ki trpijo. Bistveno pomeni nekaj drugega.

Demokracija je pomembnejša od filozofije, pravijo. Poglejmo, če je to lahko res, in kaj se zgodi, ko je res.
 
Na včerajšnjih demokratičnih volitvah v Italiji je verjetno zmagala skrajno desna politična koalicija Bratje Italije. Njen politični cilj je popolnoma jasen: združiti vse Italijane, povzdigovanje tega, kar jih povezuje, ne tega, kar jih deli in razdružuje. Zveni zelo prijetno in všečno.

Ruski predsednik Vladimir Putin je primer človeka, ki ga velja dobro analizirati ali razčleniti, dekonstruirati velja njegovo razmišljanje, vedenje in delovanje, kot bi dejal Derrida, kajti od tega imamo lahko veliko koristi. Naučimo se namreč, kakšen človek ne sme postati, kakšen ne želi postati.

Pripovedovanje zgodb je zanimivo početje. Po eni strani si jih ljudje pripovedujejo od pamtiveka, po drugi strani pa nastaja vtis, da bi radi več podatkov, znanja, dejstev. Ko namesto predavanja ponudim zgodbo, se ljudje sprostijo. Morda se ne sprostijo vsi, ker so nekateri navajeni, da jim predavatelji berejo z zaslona svoje neskončno dolge zapiske, ker se jim zdi, da ne smejo pozabiti na nobeno drobno dejstvo, na nobeno informacijo in na nobeno modrost, da morajo torej povedati čim več in kot učitelji prenesti svoje bogato znanje na poslušalce, toda to me ne moti. Pripovedujem zgodbo in vztrajam v nedoločenosti. Odpiram prostor.

Poslušam glasbo: Vieux Farka Touré and Khruangbin: Ali. Pišem knjigo: Sočutna šola. Razmišljam o mladih, s katerimi delam. O treh preprostih zadevah, ki jih vedno znova navajajo, ko se z njimi pogovarjam o dobrem življenju in dobrobiti ali blagostanju.

Medtem ko se nekateri ljudje ženejo za uspehom in trdo delajo, garajo, da bi sebi in drugim dokazali, kako močno voljo imajo in kako delovni so, se drugi učijo od stoiških filozofov in skušajo biti stoični, češ da je v kaotičnih časih najbolje biti tak. Pa je to res? In ali sploh razumejo bistvo stoicizma?