Tadej Pogačar je skromen. Po veličastni zmagi na dirki je dejal, da ni niti za trenutek pomislil, da bi lahko zmagal na predzadnji etapi. Potem je zmagal in zmaga mu je prinesla še naslov najboljšega na celotni preizkušnji, ki se imenuje Dirka po Franciji. Njegova lekcija je zares dobra, saj ponuja nekaj vznemirljivih vzporednic za razumevanje nas samih in tekem, v katere smo objektivno vključeni celo tedaj, ko o njih ne razmišljamo, in nas ne zanimajo.

Naslov tega zapisa je čisto malo spremenjen naslov albuma, ki ga je leta 1973 posnel Pete Atkin za Philips (Beware of the Beautiful Stranger). Izbral sem ga, ker je ameriški predsednik Trump pogosto lepo oblečen: nosi snežno belo srajco, rdečo kravato in črn suknjič. Pravijo pa, da za človeka ni pomembno le, kako lepo je oblečen, marveč je pomembno še nekaj drugega. Pomemben je način govorjenja, nagovarjanja ljudi. Če se ta vpiše v njihov kolektivni spomin, je tak vpis zelo pomemben. Je pa obenem res, da so lahko nagovori zastrašujoči ali spodbudni, navdihujoči ali uničevalni. Kdor se hoče zapisati v kolektivni spomin ljudi, se mora zato usposobiti v retoriki, kajti govorjenje in pisanje spreminjata svet. Tako pravijo. Toda zadeva vendarle ni tako zelo preprosta. Obstaja nekaj, kar je še pomembnejše od lepote in retorike.

Gledam serijo Away. To je pripoved o človeški odpravi na Mars. Je tudi o poslanstvu, medsebojnem zaupanju, o žrtvovanju in odpovedovanju. Obenem je pripoved o motivaciji in odločenosti ljudi, da dosežejo cilj. O znanju, ki ga ima na voljo človeštvo, da lahko pošlje nekaj posameznikov na ne preveč oddaljeni planet. Od tam je pogled na Zemljo drugačen kot z Zemlje. Tako drugačen, da je mogoče razmišljati o njem na povsem nov način in ustvarjati nekaj novega.

Tako je izjavil nekdo včeraj v odgovor na sprejemanje novih vladnih ukrepov, s katerimi skuša vlada zajeziti širjenje smrtonosnega virusa, zaradi katerega je doslej po vsem svetu umrlo že skoraj milijon ljudi (956.446). Odgovor je simptom v najboljšem pomenu besede, zato ga velja razčleniti, da se česa naučimo.

Ali se lahko človeško bitje obnaša do drugega človeškega bitja, kot da je slednji objekt, predmet, stvar? Lahko. Tej stvari, temu predmetu lahko pripiše tudi ceno, kot bi pritisnil v trgovini nalepko s ceno na predmet. Zato ljudje velikokrat rečejo, ne brez posebne brezbrižnosti, da ima vsak človek ceno. Da ima torej nalepko, na kateri je cena tudi zapisana. No, jaz nimam nalepke s ceno, nimam cene. Moja vrednost je neskončna in je ne more izraziti nobena številka. Prav zato ne sodim v kapitalizem, ki je obseden s številkami, s cenami in z prodajanjem, z mistično naravo denarja in predmetov. Kar ima ceno, je namreč mogoče zamenjati, prodati. Za denar. Ali za drug predmet s ceno. Ljudi tako lahko tudi zamenjujejo. Potem rečejo, da je vsakdo nadomestljiv. Pač najdeš človeka z nalepko, na kateri je še višja cena – ali pa nižja, če ga hočeš izkoriščati. Preprosto kot pasulj.

Razmišljam o nekaterih načinih odzivanja ameriškega predsednika Trumpa na vsakdanje življenje. Zdi se mi, da zastopa dve zelo pomembni drži, ki ju sicer zmore skoraj vsak človek, v realnem življenju pa, prav zato, nista tako redki. Prva je zanikanje. To je preprost obrambni mehanizem, s katerim se človek sooča z realnostjo tako, da trdi, da ne obstaja. Njegov paradoks ni majhen: realnost priznava tako, da jo zanika. Torej jo potrjuje, le da nima dovolj poguma, da bi to tudi priznal. Zanikanje zato ne pomeni, da človek ne ve, kakšna je realnost. Pomeni, prav nasprotno, da natanko ve, kakšna je. Druga drža je upanje. Da bo na primer koronavirus sam od sebe odšel nekam proč. Taka je drža majhnega nemočnega otroka, ki je del magičnega razmišljanja, da stvari izginejo že, če verjamemo, da bodo izginile. Tudi ta drža potrjuje obstoj realnosti in človekove nemoči, da bi se soočil z njo. Obe drži sta del magičnega, čudežnega sveta, v katerem živijo krilati konji, drevesa govorijo, po gozdu pa se sprehajajo palčki. Le da je realni svet popolnoma drugačen. 

Draga Danaja,
 
danes je šestnajsti september. Dan se je začel svečano, kot je tudi prav. Peljal sem se proti goram, na travnikih je bilo nekaj meglic, nebo je bilo modro, v pričakovanju prvih jutranjih žarkov.
 
Nekoč si mi napisala drobno pismo in v njem strnila nekaj idej ob mojem predavanju, ki si ga poslušala nekaj dni pred tem. Od takrat mineva skoraj osem let. Pismo sem kajpak natisnil in shranil za vse večne čase. V njem med drugim sprašuješ, če se zavedam, kako nore ideje povezujem, kako drzne in nekonvencionalne in neobremenjene so moje misli.
 
Danes razmišljam o tvojih takratnih mislih, o tvojem sedanjem raziskovanju možganov, tega čudežno kompleksnega univerzalnega računalnika, o tvojem delu na drznih in nekonvencionalnih idejah, s katerimi se srečuješ danes in mi včasih poročaš o njih. Takrat si bila dijakinja, danes si tik pred zagovorom doktorata na prestižnem inštitutu, na katerem dela vsak dan osemsto znanstvenikov z vsega sveta, in prejetjem doktorskega naziva; razmišljaš o postdoktorskem študiju. Potem bova oba dr. DR.
 
Vse bolj me preplavljajo ideje o tem, kako visoko včasih hočemo seči, potem pa se zavemo, da je morda najbolj radikalno, kar lahko naredimo v svojem življenju, da se zavedamo pomena bližine drugega človeškega bitja, drugega neskončnega vesolja, ki je ves čas tam, pa tolikokrat nimamo časa zanj, ker verjamemo, da moramo hitro skozi življenje, da bi dosegli nekaj, pa še sami ne vemo čisto natančno, kaj naj bi to sploh bilo.
 
Namesto hitenja se raje sprehodim do bližnje reke in do gozda. V jutru, ko je še rosa in so meglice nad travnikom. Rad poslušam dobro glasbo in si ogledam dober film. Se ustavim ob kakem lepem prizoru, zanimivi fotografiji ali sliki starega mojstra.
 
Rad bi še poklepetal s staro gospo, ki se mi je prijazno nasmehnila, spil kozarec dobrega vina in se pogovarjal o vsem mogočem. Nič človeškega mi namreč ni tuje. Ni mi tuja bolečina in ni mi tuje trpljenje. Ne bežim ne pred enim in ne pred drugim.
 
Zakaj to omenjam? Ker vem, da tudi ti ne bežiš in se ne skrivaš pred življenjem. To ni vselej lepo, vendar je življenje tudi takrat, ko je kruto.
 
Včasih je težko povedati, kaj človek misli v globinah svoje duše. Ne najde pravih besed. Ne najde pravega trenutka. Ker se vedno nekam mudi in se zdi, da bi se moralo muditi.
 
Toda taki trenutki vseeno obstajajo. Ujamemo jih. In besede kar pridejo. Potem je nenadoma vse tako lahko in preprosto. Moja želja tebi ob tem svečanem dnevu? Ti v svoji neskončnosti. Meni ostane le še to, da se priklonim in podpišem …
 
dr

Tako je izjavil včeraj ameriški predsednik na konvenciji pred svojimi volivci/oboževalci, ki so nato v en glas vzklikali Radi te imamo. Nekaj dni nazaj sem gledal zgodovinsko oddajo, v kateri prikazujejo, shode nemške mladine, ki je v nekem drugem času spesnila molitev za Hitlerja. Med drugim so mu v en glas zatrjevali tole: ljubili te bomo do konca/samo tvoja volja naj se zgodi/zate gremo tudi v smrt. Res so šli, njihovo število se je zmanjšalo za skoraj polovico. Zdravi razum se zmedeno in nemočno sprašuje, kako je to mogoče. Znanost išče odgovore in jih ponuja, toda zgodovinska lekcija je vselej enaka: ljudje se iz zgodovine učijo le tega, da se ničesar ne naučijo. Ali zapisano pomeni, da je na pohodu fašizem ali nacizem? Ne, ne pomeni tega. Pomeni pa nekaj drugega, podobno strašljivega.

Znanost vedno znova dokazuje pomen moralnega in etičnega življenja za duševno in telesno zdravje ljudi. To pomeni, da za zdravje niso pomembni le tekanje po zelenih livadah, zdrava prehrana in dovolj spanja, temveč tudi kakovostni medsebojni odnosi, prave moralne odločitve in etična skrb za drugega. Obenem je tudi zdravemu razumu vse bolj jasno, da se razkraja javna morala. Delovanje in govorjenje nekaterih politikov je najbolj očiten primer takega razkrajanja. Tako lahko minister napiše odstopno pismo, v njem jasno zapiše, da nepreklicno odstopa, toda mesece pozneje je še vedno minister. Ne naredi ničesar, da bi uresničil lastno izjavo nepreklicno odstopam, temveč se zgolj nemočno sklicuje na šefa, češ da njegove odstopne izjave ni sprejel. Še slabše ravnajo koalicijske stranke, ki te dni obljubljajo podporo taistemu ministru, ko bo zoper njega sprožena še interpelacija zaradi problematičnega delovanja. Javnost tako dobiva jasne signale, da vsaj nekateri politiki lahko govorijo karkoli, pa to preprosto ne pomeni nič, ali pa govorijo eno, delajo pa čisto nekaj drugega, kot da je to najbolj samoumevna zadeva na tem svetu.

Včeraj sem imel predavanja. Hvaležen sem slušateljem, da so soboto popoldan preživeli pred zasloni, medtem ko je bil zunaj lep poletni dan. Lahko bi šli na lepše in sporočili, da v tako lepem dela prostem dnevu pač ni alternative, a niso šli. Medtem ko nekateri ljudje zdržijo samo dve uri resnega pogovora, na primer Jože, so trajala predavanja od enih popoldan do petih; pred menoj je imela za iste slušatelje kolegica Sanja Brezničar predavanja od devetih zjutraj do pol enih. Med drugim sem spregovoril tudi o nekaterih spoznanjih evolucijske teorije. Naši predniki so namreč dolgo časa živeli v egalitarnih občestvih brez hierarhičnih razmerij, kakršna poznamo, zlasti pa so skrbeli drug za drugega – vzajemni altruizem. Spregovoril sem zato, ker evolucijska spoznanja o življenju prednikov, evolucija ni oblikovala samo njih, ampak oblikuje tudi nas, močno potrebujemo. Današnje življenje v velikanskih mestih, hierarhično urejenih družbah, v katerih smo gnani k samotni skrbi zase in nenehnemu delu, je bistveno drugačno. Vendar ne bo vselej tako. Moja ideja na predavanju je bila, da bodo družbe prihodnosti bistveno drugačne, čeprav nam vztrajno dopovedujejo, da kapitalizem nima alternative. V resnici nima prihodnosti, alternativo pač lahko mislimo. Mislimo jo celo zlahka.