Foucaultov obrat: subjektivacija ljudi je refleksna zmožnost oblikovanja razmerij med seboj in resnico. Drugače rečeno: subjektivacija je lahko tudi oblika samostojnosti ali avtonomije, zato Foucaultu ne bi smeli podtikati, da razume človeško bitje, subjekt kot podložnika, ki ga v celoti nekdo ali nekaj obvladuje. Dostop do resnice nujno preoblikuje subjektivnost ljudi, zato obstaja tudi etični subjekt, človek, ki preoblikuje samega sebe v odnosu do resnice tako, da postane etični subjekt. V takem primeru subjekt razen etičnosti ni podrejen prav nikomur in ničemur. Foucault dokaže, kako razumeti subjektivacijo kot subverzijo podrejanja, discipliniranja in nadzorovanja ljudi subjektov v družbenem polju. Subjektivacija je v tej luči vselej nekaj novega.

Alarmantni podatki o duševnih stanjih mladih ljudi v Sloveniji niso samo dokaz, kaj že nekaj časa sproža pandemija koronavirusa, temveč so nov dokaz, kaj imajo ljudje že dolgo med seboj, kajti duševne stiske niso kakor nenadni in nepričakovani aprilski sneg, ki ga spremljajo zelo nizke temperature, temveč so stanja, odzivi na dolgotrajno delovanje mehanizmov, ki uravnavajo duševna stanja ljudi, zato za upad ne gre kriviti samo pandemije ali celo virusa. Razlogi za duševne stiske, nikakor ni samo eden, so globlji, trajajo že dolgo časa in tudi rešitve ne bodo prinesli kratkoročni ukrepi, kot je na primer vračanje mladih v šolske klopi. Ugotavljanje, da so mladi ljudje psihološko najbolj ogrožena skupina prebivalcev Slovenije, je že sama po sebi privlečena za lase, če imamo vsaj malo vpogleda v duševna stanja upokojencev, revnih ljudi, delavcev, ki opravljajo duhamorna, nevarna in dolgočasna dela za mizerno plačo, osamljenih ljudi in ljudi, za katere strokovnjaki včasih rečejo, da so izključeni, potisnjeni na rob družbenega življenja ali kakorkoli marginalizirani. Kdor se je vsaj nekaj let ukvarjal s psihološkim svetovanjem ljudem, da ne govorim o psihoterapiji ali analizah, ve, kako alarmantna so bila stanja že pred pandemijo, pa se o njih ni dosti govorilo, kot se tudi sicer ne govori veliko o resnici tega, kar imajo ljudje med seboj. Je pač manj zahtevno govoriti o vremenu, športnih junakih, borznih indeksih in okrevanju gospodarstva v obliki črke V. Prijetne pa so tudi pravljice o vsesplošni rasti vsega, ki je tako rekoč na dosegu roke, da o vračanju v normalnost, polno hierarhij, žargona, spektaklov in propagande niti ne govorim.

Foucault je dobro dojel, kaj so hoteli povedati Stari, ko so razmišljali, ne brez posebnega presenečenja, bi smel dodati, da pripovedovanje resnice ni samo množica poskusov, da bi to, o čemer ljudje govorijo, sovpadalo z dejanskimi stanji sveta, temveč je še nekaj drugega, je nekaj, kar je lahko zelo dramatično in po navadi tudi je, zato pove veliko o naravi človeških bitij in tega, kar imajo med seboj. Odkrili so namreč, da resnica ni enkratni zapis, na primer matematična enačba, enoznačna trditev ali univerzalni simbol, temveč je proces, dejavnost v družbenem polju, ki vselej zajema veliko ljudi. Pripovedovanje resnice je dejavnost, ki ima, prav zato, vselej posledice ali učinke na ljudi, ki jim je resnica pripovedovana. In znano je, da lahko ljudje naredijo z resnico cel kup zadev – med drugim jo lahko tudi zanikajo, so do nje povsem brezbrižni ali pa je kratko malo ne poznajo, kar pomeni, da o njej ne vedo prav ničesar. Kaj so torej Stari že vedeli, danes pa je del njihove vednosti pozabljen ali pa preprosto prezrt, ker je v veljavi prepričanje, da je vse novo dobro že samo zato, ker je pač novo? V luči zastavljenega vprašanja imajo Stari zopet prav, kajti del njihove vednosti je natanko v tem, da ljudje radi sproti pozabljajo, obstaja tudi družbena amnezija, kot bi rekel Russell Jacoby, in se skušajo izogniti učinkom pripovedovanja resnice – za tako izmikanje imajo vrsto razlogov, vendar niso vsi dobri; nekateri so pravzaprav izjemno slabi.

Jutri imam predavanje: K psihologiji osebnostne rasti. Naredil bom refleksijo nekaterih idej, s katerimi sem se srečal kot študent, potem pa sem se srečeval vedno znova vse življenje. Prvi avtor, na katerega sem bom navezal, je Michel Foucault, ki je nekoč (1975) spisal knjigo z naslovom Nadzorovanje in kaznovanje; prebral sem jo, če me spomin ne vara, v dveh zaporednih dneh, tako me je pritegnila. Potem sem razmišljal, koliko nadzorovanja je v naših življenjih, kdo vse nas hoče nadzorovati in disciplinirati, seveda v naše dobro, kot vedno znova poudarijo, in kdo nas kaznuje ali vsaj hoče kaznovati, ker smo ljudje in se včasih kaj zalomi ali pa potegnemo kako slabo potezo, a zato še nismo neumni, pohlepni, pokvarjeni ali celo zlobni. Foucault je imel jeseni leta 1980 predavanje na UC Berkeley z naslovom Resnica in subjektivnost; še nekaj, kar je močno zaznamovalo pot mojega vseživljenjskega izobraževanja. In pa seveda Nietzsche ter njegova ideja, da je resnica naših življenj predvsem prenosna armada metafor in metonimij, ki jih ponujamo drug drugemu, množica iluzij, ki ne vedo, da so iluzije.

Kakšnega voditelja ali voditeljice ne maram? Navdih za tale zapis sem dobil ob branju intervjuja, ki ga je pred kratkim izvedel Andrew Anthony – njegov gost je bil Michio Kaku, profesor teoretične fizike na City College v New Yorku, zagovornik teorije strun, hkrati pa tudi znani popularizator znanosti (The Guardian, 4. april 2021). Ideja za zapis se je rodila, ko sem razmišljal, kakšnega voditelja ali voditeljice ne maram in zakaj ne. O tem sem razmišljal ob refleksiji svojih učnih let s področja encounter groups, o čemer sem že pisal. In kakšna je povezava med izkušnjami skupinskega dela in razgovorom s slavnim fizikom? Pravzaprav je zelo preprosta. Kaku v pogovoru pove, kaj je naredil Newton, ko je spoznal, da so zakoni, ki nadzorujejo padanje jabolka, isti kot zakoni, ki nadzorujejo gibanje Lune. In ker ni imel na voljo matematike, da bi vse skupaj elegantno pojasnil, je težavo rešil tako, da je matematiko preprosto ustvaril. Tako obstajajo tudi skupinske izkušnje, ki postrežejo kot na pladnju z zakonitostmi vedenja ljudi, ki hočejo biti voditelji ali voditeljice. Imel sem veliko izkušenj z njimi, refleksija izkušenj pa mi je pomagala odgovoriti na vprašanje, zakaj jih ne maram. A ni res, da jih ne maram le sam, v resnici jih ne bi smel marati noben človek. Pojasnil bom, zakaj je tako. Obstaja namreč nekaj tipov voditeljev, ki nastajajo spontano, pozorni bralec pa bo ugotovil, da so tako rekoč vsepovsod, kar je dejstvo, ki ga je treba dodatno pojasniti.

Carl Rogers je bil prepričan v obstoj procesov, ki v družbah pospešujejo dehumaniziranje kulture. To na kratko pomeni, da zaradi njih posameznik ne šteje prav dosti, da ni pomemben. In imel je prav, čeprav ni bral Karla Marxa. V sodobnih družbah res največ šteje dobičkonosnost, čeprav se propaganda in ideologije na nas naslavljajo, kot da največ šteje in je daleč najvrednejši posameznik, ki sanja in hoče uresničevati sanje, ker mu je tako naročeno. Groteskno dejstvo je, da so se Rogersove ideje o skupinskem delu, s pomočjo katerega posamezniki razvijajo pristne medsebojne odnose, razširile in uveljavile tudi v korporacijah, v katerih se zaposleni učijo skupinskih strategij, team buildinga in vsega drugega, kar navidez prispeva k pristnosti medsebojnih odnosov, v resnici pa krepi zlasti zmožnosti ljudi za povečevanje dobičkonosnosti podjetij in ohranjanje hierarhičnih odnosov. Dehumaniziranje kulture se zaradi encounter groups zato ni bistveno zmanjšalo, neoliberalni napad na poskuse generacije, da bi korenito spremenila enodimenzionalno življenje, o katerem je pisal Marcuse, pa je bil silovit in je v zadnjih desetletjih povečal razlike med ljudmi, nakopičil še več premoženja v rokah elite in poskrbel za objektivne podatke o katastrofalnih podnebnih spremembah, uničevanju naravnega okolja in osamljenosti milijonov ljudi po vsem svetu. Tako je res, da je v zadnjem letu umrlo skoraj tri milijone ljudi zaradi novega koronavirusa, toda enako res je, da je v istem času umrlo skoraj devet milijonov ljudi samo zaradi onesnaženega zraka, ki ga povzroča raba fosilnih goriv. Vtis je, da ostaja zadnji podatek neopažen in da se zaradi njega človeštvo niti približno ne vznemirja tako, kot se vznemirja zaradi koronavirusa.

Moje usposabljanje v skupinah in za skupinsko delo, encounter groups, je bilo močno prepleteno z delom, ki ga je opravil ameriški psiholog in psihoterapevt Carl Rogers. V tistem času so bili zelo nenaklonjeni takemu skupinskemu delu tako klinični psihologi kot psihiatri, navajeni obravnavati posameznike. Pa vendar se je duh skupinskega dela širil in se navsezadnje razširil čez ves svet. Razširilo se je to, o čemer je verjetno prvi razmišljal Kurt Lewin, ki je leta 1947 razvil idejo, da bi bilo zelo dobro in koristno, če bi se ljudje urili v razvijanju medsebojnih odnosov. Takrat je bila ideja čudaška in celo bizarna, kajti ljudje so bili, in še vedno so, spontano prepričani, da se znajdejo v medsebojnih odnosih in da jih ni treba še dodatno poučevati, kako jih razvijati in kako skrbeti zanje. Pa vendar je imel Lewin prav in Rogers je desetletja pozneje zelo uspešno širil njegovo idejo, ki so jo ljudje pograbili z obema rokama. Kaj so pravzaprav pograbili?

V študentskih letih sem dobil veliko izkušenj iz skupinskega dela, ki je bilo takrat novost, uvožena iz ZDA: encounter groups; govorili smo o skupinah za vadenje senzitivnosti ali medsebojne pozornosti (awareness groups ali training groups). To so bila skupinska srečevanja zelo različnih ljudi, na katerih smo drug drugemu pripovedovali o – sebi. Ne o vremenu, politiki, fuzbalu ali modi, temveč o sebi, o svojih občutjih, čustvih, doživetjih, o svojih idejah, celo o svojih problemih in izzivih, pred katerimi se je kdo znašel. To so bila srečanja, na katerih sem doživel veliko preproste človeške bližine, medsebojne naklonjenosti in razumevanja, sprejemanja in potrjevanja. Danes so morda taka skupinska srečanja pomembnejša, kot so bila takrat, kajti vsakdanji zdravi razum intuitivno ve, da je duh številnih ljudi utrujen, da je osamljenosti veliko in notranjega miru, podprtega z občutenjem smisla, malo. Znanost potrjuje zapisano in strokovnjaki predvidevajo, da bo v prihodnosti veliko ljudi potrebovalo taka skupinska srečevanja, če ne bodo želeli tvegati, da jih pomanjkanje smisla, utrujenost duha in osamljenost popolnoma strejo. Socialni in družbeni učinki pandemije so namreč veliko resnejši, pomembnejši in obsežnejši, da bi jih reševali z vrnitvijo v normalnost. Ljudje že tako ali tako potrebujemo srečevanja in strukture, znotraj katerih premagujemo osamljenost, depresivno občutenje življenja, ki je brez smisla, in se skupaj upiramo mehanizmom, zaradi katerih se nam včasih zdi, da je brez veze živeti še naprej, pa naj bo to zaradi starosti in strahu pred umiranjem, zaradi bolezni, nenehnega stresa ali zaradi travmatičnega doživljanja življenja. Nihče ni povsem imun pred tragičnim občutjem življenja, zato bomo v obdobju po pandemiji močno potrebovali srečevanja za posttravmatsko rast, osebno zorenje, krepitev duševnega zdravja in celjenje simbolnih ran. Skupni prostori srečevanj, encounter groups, bodo zopet zelo dobrodošli, kajti očitno je, to pa potrjujejo tudi raziskave, da se v zadnjem letu trgajo vezi med ljudmi, da so številni ljudje veliko bolj osamljeni, kot so bili pred pandemijo, da so izgubili stike z občestvom, da so bolj medsebojno odtujeni in bolj prestrašeni oziroma tesnobni. Raziskave prav tako dokazujejo, da so številni ljudje prepričani, da občutki tesnobe, osamljenosti in izoliranosti po pandemiji ne bodo kar čez noč čudežno izginili, saj se tudi pojavili niso, kot da so padli z neba z dnem, ko je bila razglašena pandemija. To so ljudje, ki jih je pravzaprav strah vračanja v tako imenovano normalnost, saj ta prinaša in celo krepi občutke, da so sami, da nimajo nikogar okoli sebe za dobre pogovore, da so tesnobni, da jih je strah prihodnosti, da so negotovi in vznemirjeni. Praznični dnevi, ki se začenjajo z današnjim velikim četrtkom, pa potrjujejo še neko drugo spoznanje, ki potrjuje zapisano.

Danes imam predavanje, ki se ga veselim. Že zgodaj zjutraj, ko so se oglašale prve ptice in se je tema počasi umikala jutranji svetlobi, sem razmišljal o ideji, o kateri želim spregovoriti. To je ideja razcepa, ki vse bolj prevladuje v naših življenjih, čeprav razcep zanikujemo in obenem odlašamo z odločitvami, pomembnimi za prihodnost življenja na tem planetu. Na eni strani razcepa imamo tako na voljo čudovite podobe vsakdanjega sveta, ki jih ustvarjajo najrazličnejši ljudje po vsem svetu in si jih delijo med seboj. Prav te dni lahko občudujemo prezgodaj razcvetelo drevje, na primer morje češnjevih cvetov z Japonske, v katerem ljudje fotografirajo prečudovito naravo lepoto in delajo podobe sebe v njem. Takim podobam se pridružujejo lepe misli o pomladi, premagovanju teme in mraza, rojevanju novega, upanju in obetih lepše prihodnosti. Bližajo se še prazniki, polni dobre hrane in pijače, duhovnosti in hvaležnosti, ker nas je oni gospod odrešil. Nikoli mi sicer ni bilo jasno, česa nas je odrešil, saj mislim, da nas je predvsem zavezal k etičnosti kot skrbi za drugega, sočloveka, toda s svojim razmišljanjem gotovo ne bi rad kvaril prazničnega razpoloženja. Na drugi strani razcepa so podatki, številke, grafi in tabele, iz katerih je razvidno pospešeno uničevanje gozdov in povečevanje proizvodnje fosilnih goriv, kajti vse mora rasti, zato nas ljudje, ki se na rast spoznajo, vse pogumneje razveseljujejo, da bo že kmalu vse raslo, kot te dni raste trava, rastejo rože in se širi veselo razpoloženje, da bo spet vse normalno in se bomo vrnili v normalna življenja, polna svobode in osvobojenosti, pravic do tega in onega, demokracije, hierarhij, gospostva in vladavine elit, ups, tega zadnjega ne bi smel napisati, da bo slika popolna, ker taka tudi mora biti. Popolna mora biti za vsako ceno, zato je na voljo tudi zanikanje realnosti, tako kot ljudje, prizadeti zaradi nasilja, zanikajo ali celo tajijo realnost, se umikajo iz nje v domišljijske svetove ali svet omame, da vsaj za nekaj časa pozabijo, kakšen je svet v resnici, kakšni so do njih drugi ljudje, ki v imenu dobrega in tistega nemogočega saj ti hočem samo pomagati naredijo več zla, kot si kdajkoli predstavljajo, predstavljati pa si niti ne želijo, saj bi bilo preveč boleče, če bi spoznavali resnico lastnega delovanja. Zavezanost k etičnosti zato nadomešča žuriranje in prepričanje, da smo tako ali tako osvobojeni in odrešeni, ker je gospod prišel dol k nam in že naredil vse, kar je potrebno narediti za odrešitev, kar pomeni, da nam ne ostane drugega, kot da verjamemo vanj, karkoli že to pomeni. Za potrebe današnjega predavanja sem zato pravkar prebral tole izvrstno knjigo: The grammar of messianism: an ancient Jewish political idiom and its users (Matthew Novenson, Oxford University Press, 2019). Temeljna ideja? Ni treba čakati na mesijo ali preroka, ni treba upati, da se bo vrnil v naša življenja, saj lahko sami tukaj in sedaj s pomočjo jezikovnih iger, izraz je Wittgensteinov, ustvarjamo nove diskurzivne prakse, razvijamo nove jezikovne igre, rabe besed in ustvarjamo s tem nove skupne svetove, v katerih oblikujemo in preoblikujemo svojo subjektivnost na bistveno drugačne načine od teh, ki nam jih servirajo in vsiljujejo vsak dan ti, ki hočejo, da vse brezmejno raste in morda tudi bo raslo, ne da bi prineslo kakršnikoli odrešitev, kot je nikoli ne prinese kopičenje istega.