Spominjam se, kako smo se kot otroci igrali na razkošnih travnikih. Trava je bila v tem času, začetek poletja, visoka do pasu, tam je bilo neskončno veliko pisanih rož, dnevi so bili topli, igra je bila zakon, igrali smo se ure in ure, brezskrbnost je bila brezmejna. Danes je drugače. Zlasti v mestih, kjer je treba travo nenehno kositi, da je taka kot na igriščih za golf, in jo polivati s strupi, da ne raste plevel. A razvila se je ideja, da bi morda tudi tam vsaj sem in tja pustili kako zaplato travnika z rožami. Za čebele. In res rastejo v zadnjem času kot gobe po dežju. So prava paša za oči in verjetno rajski kraji za čebele. Drobna gesta naklonjenosti in prijaznosti vrača otroške spomine, v ljudeh pa se naseljuje občutek, kako zelo preproste so nekatere zadeve v življenju in kako veliko bi lahko storili za blagostanje ne le ljudi, temveč vseh živih bitij. Še vedno pa poslušam nore komentarje, ki letijo na nas, ki ne jemo živali. Vedno znova se mi dogaja, da sem tarča neverjetnih pripomb na račun zmešanih veganov in vegetarijancev, češ da pretiravajo v čisto vsem in da ne vedo, kako zelo pomembno je jesti meso živali, ki jih gojimo, da bi jih nato čim hitreje zaklali in si napolnili želodce. Niti enkrat samkrat se ni zgodilo v vseh teh letih, da bi me kdo resno in z iskrenim zanimanjem vprašal, kaj pomeni biti vegan in zakaj ne jem mesa. Zdi se samoumevno, da ljudje jedo meso in ogromne količine sladkorjev ter da se je treba zagovarjati, če tega ne delaš. Kot da je s teboj nekaj narobe in kot da počneš nekaj zločinskega, zaradi česar bi se moral nenehno pred nekom zagovarjati in imeti slabe občutke.

Pravkar sem naročil knjigo z naslovom The Ministry for the Future (Kim Stanley Robinson). Morda ne obstaja bolj dramatična ponazoritev globalne blaznosti v obdobju katastrofalnih podnebnih sprememb, kot je tale: Strokovnjaki opozarjajo, da načrti za veliko novo naftno polje v eni od zadnjih velikih divjin celine ogrožajo na desettisoče afriških slonov. Tako berem v današnji številki časnika The Guardian (Matthew Taylor, New oilfield in African wilderness threatens lives of 130.000 elephants). Na delu ni zgolj ironija (Tu je globoka ironija. Tu smo s stotinami slonov, ki umirajo zaradi cvetenja alg, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in nekaj kilometrov stran želijo začeti črpati še več nafte. Prav tam.). Govorimo namreč o popolni iracionalnosti ljudi, nezaslišani in komaj razumljivi obliki vedenja, ki nikakor ne ogroža le slonov, saj ogroža tudi človeštvo in sploh vse življenje na planetu. Tak način razmišljanja in delovanja, črpanje še več nafte, je groteskni posmeh vsem lepim besedam, ki jih uporabljajo milijarderji in politiki, ko govorijo o čudoviti prihodnosti v brezogljični družbi. To je pravzaprav posmeh ljudi, ki utelešajo pohlep, brezbrižnost in izkoriščanje. Ne živijo v Afriki in ne bodo črpali nafte na svojem dvorišču. Kljub temu bodo prispevali k povečevanju količin ogljikovega dioksida v ozračju in s tem kopali tudi lastni grob. V naslednjih nekaj letih, nikakor ne mislim na obdobje do leta 2100, se namreč lahko zgodijo nove podnebne katastrofe nezaslišanih razsežnosti, ki se jih dobro zavedajo le najbolj razsvetljeni znanstveniki z resnično dobrim vpogledom v globalne podnebne spremembe. Politiki takega vpogleda nimajo in ga verjetno niti ne želijo imeti. Govorijo lepo, toda tako govorijo, ker se zavedajo, da morajo govoriti, kajti sicer tvegajo, da na naslednjih volitvah ne bodo nič drugega kot bled spomin peščice volivcev.

Psihološko delo, ki ni mogoče brez drugih človeških bitij, je izjemno zahtevno. Tri izjave. Čutim, da ne želim več živeti. V svojem telesu se počutim tuje. Poslušala sem tudi nekaj predavanj angleških profesorjev o kategoričnem imperativu, sedaj ga razumem popolnoma. Izjave so kajpak vzete iz konteksta, kot se reče, ki ga popolnoma razumem. Za tale zapis je pomembno, da so vse tri zapisane izjave take, da vodijo k analizi, za katero lahko rečem, da jo je vredno prebrati.

Končno smo dočakali veliko vnovično odpiranje, dan, ko so uradno razglasili konec epidemije. Virus je sicer še vedno med nami, vendar je kljub temu čas za veliko odpiranje. Bari so polni, restavracije tudi, ljudje se veselijo življenja na vseh koncih in krajih. Novih primerov okužb je, globalno, še vedno nekaj manj kot pol milijona dnevno, toda ta podatek ne pomeni kaj dosti. Veliko odpiranje torej. Še vedno pa berem Kanta. Da bi dobro razumel človekovo potrebo ne le po odpiranju navzven, v empirični svet, temveč tudi potrebo po odpiranju navznoter, obračanju k samemu sebi, v globine lastne eksistence in identitete. Zanima me, kaj ljudje lahko delamo v tem življenju, na primer sledimo svojim sanjam, h katerim nas pozivajo zastopniki neoliberalnega kapitalizma, zanima pa me tudi, kakšne so naše dolžnosti, ki jih lahko razumemo, če se malo pomujamo, nimajo pa nobene neposredne zveze z empirijo.

Ljudje včasih ponavljajo za Nietzschejem in se skušajo prepričati, kako močni so v življenju, kako trdni in stabilni so, zato komu rečejo, da jih okrepi, kar jih ne ubije. V resnici se bridko motijo. Kar jih ne ubije, jih namreč praviloma predvsem rani in poškoduje. Tako je prepričana tudi mlada ženska, s katero sem se pogovarjal včeraj. Govorila je o svojem trpljenju, govorila je natanko o tem, kako ranljivi smo ljudje in kako hitro smo ranjeni, poškodovani in prizadeti, pa če še tako navzven kažemo, da smo narejeni iz granita. Niti slučajno zato ni res, da nas krepi, kar deluje na nas in nas ne ubije. Pa vendar je vredno še enkrat premisliti naravo praktičnega uma in naše volje, s katero se upiramo poškodbam.

Tokratno srečanje gospodarsko najmočnejših držav sveta oziroma njihovih voditeljev je postreglo z vpogledom v globalno dogajanje, ki bi nas moralo skrbeti. Tom Kibasi v članku z naslovom This G7 reflects our G-zero world, ruled by self-interes instead of global ambition (The Guardian, 14. junij 2021) poudarja: V zadnjih 18 mesecih je pandemija potrdila osrednjo vlogo nacionalnih držav v človeških zadevah. Zdi se, da državam, ki imajo sposobnost globalnega delovanja, primanjkuje ambicij, ki presegajo njihove ozko opredeljene nacionalne interese. Tistim z ambicijami primanjkuje sredstev ali zavzetosti. Tako srečanje G7 odraža resničnost, da zdaj živimo v svetu G-nič. Tak svet je na prvi pogled kljub vsemu razumen. Posamezne države sledijo svojim interesom, torej smemo reči, da skrbijo zase, medtem ko za svet ne skrbi nihče, saj si ga nihče ne lasti in ga nima za svojega. In ker ta ni vsota posameznih držav, bo zadovoljevanje lastnih interesov povečevalo globalno težave, te pa bodo na koncu škodile nacionalnim interesom. Kaj se bo dogajalo čez nekaj let, ne ve nihče, predvideni scenariji pa niso obetavni. Ob vseh avtoritarnih voditeljih sveta temu primanjkuje prav – dobrega vodenja.

Z ženo se sprehajava po stari Ljubljani, ko me nenadoma ogovori mlajši moški. Predstavi se z imenom in priimkom, vpraša, če sem Dušan Rutar – pravzaprav bolj zatrdi, da sem. Rečem, da sem res Dušan Rutar, mož pa mi v dveh, treh stavkih pove, da že več kot dvajset let spremlja moje delo, da bere, kar napišem, da razmišlja o tem, nato pa doda nekaj, kar me sezuje. Reče namreč, da sem, ne da bi jaz to mogel vedeti, zanj pomemben človek, ker je ob meni spoznal, da mu ni treba imeti občutkov manjvrednosti in da ni z njim čisto nič narobe, ker v življenju ni dosegel tega in onega. Zahvalim se mu. V resnici sem mu neizmerno hvaležen za te nepričakovane stavke. Kasneje, morda uro ali kaj takega pozneje, se srečava še enkrat, mislim, da sta z njim žena in otrok, in povem mu, kako zelo sem mu hvaležen. Včerajšnje dopoldne v stari Ljubljani je bilo namreč res nekaj posebnega.

Ekonomisti, bankirji, menedžerji in politiki govorijo, da bo v prihodnosti, ki je za vogalom, vse boljše, lepše, bolj zeleno in čisto. Nekateri se trudijo tudi z vrednotami, vendar jim ne verjamem. Niso prepričljivi. Govorijo, ker se tako spodobi, toda njihovo govorjenje je prazno, votlo, klišejsko. Ne čutim, da mislijo zares. Obenem ne čutim, da mislijo na etičnost, da bo lepša prihodnost tudi pravičnejša, bolj moralna in etična. Še vedno pa me iz davnine navdušuje Platon, za katerega je njegov učenec Aristotel dejal, da je ljudem ponudil v premislek izjemno zahtevno in obenem dobro vprašanje, ki je morda celo ključno vprašanje za vsakega človeka v vseh časih, da je torej univerzalno vprašanje. Vprašanje je: Ali se v svojem vsakdanjem delovanju približujete prvim principom ali se oddaljujete od njih? Iz davnine se torej na nas naslavlja vprašanje, na katerega je preprosto treba odgovoriti. Ko je namreč človek na robu brezna, je edina prava smer tista, ki vodi [nazaj] k prvim principom. Vodi tako, da mu končno postane jasno, na kaj je mislil Immanuel Kant, ko je dve tisočletji za Platonom in Aristotelom razmišljal o uporabi [raz]uma v vsakdanjem življenju in skušal dokazati, da je taka raba vselej že povezana z moralnimi, verskimi in celo metafizičnimi koncepti.

Naslova tega zapisa si ni izmislil človek, ki bi želel zgolj zbujati pozornost. Niti si ga ni izmislil človek, ki narobe vidi, kaj se dogaja v svetu. Naslov ni del napačne zavesti in ni ideološki; še manj je škodeželjen ali celo zloben. Ne, naslov je del zelo premišljene in razumne izjave, ki je prišla iz ust generalnega sekretarja Združenih narodov. António Guterres je tako pred dnevi izjavil: Narediti moramo vse, da bomo obrnili trende, ne pa, da jih ohranjamo. A zdaj je jasno, da se bližamo točki brez vrnitve. Mislil je zlasti na vlaganja v industrijo fosilnih goriv, ki močno presegajo vlaganja v tako imenovano zeleno ekonomijo ali v obnovljive in čiste vire energije, ki jo potrebujemo za preživetje. To preprosto pomeni, da bo zaradi rabe fosilnih goriv v ozračju še več ogljikovega dioksida in še več metana ter da bodo podnebne spremembe še veliko hujše, kot so že, stroški pa bodo naraščali. Vse mora namreč rasti, so prepričani politiki, menedžerji in milijarderji, vse vsaj še nekaj časa tudi bo raslo, naraščala pa bo tudi poraba fosilnih goriv, čeprav nam vsak dan sporočajo, da so se vlade zavezale, da bo drugače. A drugače ne bo in že sedaj ni, zato generalni sekretar nagovarja človeštvo, naj vendarle nekaj naredi. In ko trdi, da je treba nekaj narediti, poudarja, da morajo biti spremembe radikalne, ne drobne, naključne ali celo komaj opazne. Časa namreč zmanjkuje, zato bo izjava generalnega sekretarja že kmalu prešla v zgodovino, zanamci pa jo bodo vedno znova komentirali in ugotavljali, zakaj nismo pravočasno naredili, kar bi morali narediti. Tole je sekretarjeva izjava, na katero mislim: Še imamo čas, a smo na robu. In ko ste na robu prepada, se morate prepričati, da bo vaš naslednji korak v pravi smeri. In katera smer je prava?

Ugotavljanje, kako nevarna je levica, in zatrjevanje, da spodkopava same temelje ustavne ureditve in demokracije v teh krajih, je tako sprto s pametjo, da terja – kritični razmislek. Čeprav je absurdno, je dober simptom, simptomi pa vedno terjajo dešifriranje, kot nas je že zdavnaj naučil Freud. Dešifriranje je produktivno, in nam veliko pove o tem, ki proizvaja simptome. Živimo v kriznih časih, zato je tako dešifriranje ali analiziranje še pomembnejše. Podnebne spremembe namreč ne ogrožajo ne le človeštva, temveč vse živo na tem planetu, zato je kriza obsežna, da ne rečem univerzalna. Ogrožajo preživetje, ne le demokracije. Ugotavljanje, kdo pravilno razume demokracijo in kdo ne, je zato smiselno le do določene mere, omogoča pa tudi nadaljevanje, ki je še veliko pomembnejše.