Psihoanalize že nekaj časa ni več. Položila je orožje pred kapitalizmom. Vse to je bilo pričakovano, o tem je pisal Lacan pred desetletji. Kaj se je torej zgodilo?

Psihoanaliza je skromna. Ali kot je dejal Lacan v petdesetih letih prejšnjega stoletja: psihoanaliza deluje zgolj v polju jezika in govora. Deluje tako, da natančno raziskuje, kako se človeško bitje uresničuje kot subjekt tega, kar lahko pove, zlasti tega, kar lahko pove o sebi. Povabimo ga torej h govorjenju o sebi. In priznati je treba, da v vsakdanjem življenju ljudje ravno tega ne počnejo prav pogosto. Ne pripovedujejo o sebi, med seboj se ne pogovarjajo o sebi. Natanko zato vsakdo reče, da nima nikogar, s katerim bi se pogovarjal o sebi. Ljudje se kajpak veliko pogovarjajo – na primer o vremenu in modi, pa tudi o drugih ljudeh, vladi in politiki, ne pa o sebi. O sebi se zagotovo ne pogovarjajo veliko, saj trdijo, da se ne. Torej se ne pogovarjajo, kako se uresničujejo ali konstituirajo kot subjekti ali nosilci takega pogovarjanja.

Še en dialektičen psihoanalitični žargonski izraz: dialektika vedno trči na odpor. Sokratovi dialogi iz davnine sporočajo, da ljudje ne marajo dialogov, ne marajo dialektike in ne želijo odstopati od svojih prepričanj. Freud kljub temu sprejme potrebo po dialektiki in dialogih, saj se zaveda, kot se je zavedal tudi Sokrat, da je dialog na strani realizacije subjekta. Ego je, prav nasprotno, ujet v mrežo napačnih prepoznav, zato se na dialog odzove kot nosilec oziroma zastopnik inercije in zmede. Dobro, resnica in vednost so zato še pomembnejše koordinate analize, ki jo ego končno vendarle želi in sprejme. Če tega ne stori, vztraja pri kopičenju istega.

Razmišljanja o človeškem bitju, ki jih ljudem ponuja psihoanalitična izkušnja, so zahtevna. Ne zaradi narcizma teh, ki jih znajo artikulirati, temveč zaradi njihove narave. Žargonski izraz subjekt je manko biti (manque-à-être) je tako rekoč nemogoče prevesti v vsakdanje izraze, ki jih uporablja zdravi razum. In če bi kak matematik rekel ljudem, da morajo znati uporabljati matematični jezik, če hočejo razumeti zahtevno matematično formulacijo, verjetno nihče ne bi ugovarjal; če ne obvladam matematičnega jezika, določenih spoznanj kratko malo ne morem razmeti. V humanistiki pa je drugače. Od nje ves čas zahtevajo prevajanje izrazov v že znano in poznano. Le da v taki zahtevi ni želje po novem, temveč je zgolj želja po ohranjanju istega. Subjekt je manko biti. V nekem smislu torej sploh ni nič in to je izjemno pomembno spoznanje.

Kapitalizem lahko hvalimo, kolikor hočemo, toda nikoli ne bo mogoče zavrniti temeljne premise kapitalističnega življenja, ki vpliva na vse nas. Kdor more, naj investira in upam, da bo zaslužil, da bo imel zvečer več kakor zjutraj, da bo torej njegovo investiranje produktivno, da bo bolje živel. Poganjanje za sanjami je torej sam temelj kapitalističnega življenja, ne le domislica tega ali onega posameznika. Vsi naj bi se poganjali, če je le mogoče. Poganjali naj bi se celo tedaj, ko to ni mogoče ali pa je povsem nerazumno. Lahko najamete posojilo, če nimate dovolj denarja, vložite v dejavnost in računate na rast. Take so temeljne koordinate kapitalizma. In za nekatere so izjemno ugodne, za večino pač ne. O tem sem spregovoril tudi na Ljubljanskem gradu oni dan. Niso izključeni le nekateri, izključena je velika večina človeštva. Iluzije o rasti in uspehu pa bodo živele še naprej. Trpljenja bo zato veliko.

Samo očetje vemo, kaj pomeni reči, da je hčerka očetova mala princesa. Pomeni, da nekatere zadeve trajajo večno, da nikoli ne zbledijo, nikoli ne izginejo, vselej so tam in vselej bodo. Deklica odraste in postane samostojna ženska, toda še vedno je princesa, še vedno je utelešenje radovednosti, radosti in veselja, ki v očetovem objemu žari kot zvezda, za katero vemo, da vselej kaže pravo smer.
 
Četrt stoletja.
 
To jutro pravim: vsakemu dnevu njegova pesem.
 
Včeraj sem tvoji materi razlagal, kako doživljam in razumem tvoja pisma, tvoje refleksije. Doživljam jih kot pesem, ki se rodi iz potapljanja vase in v svet, in sicer kot množico biserov. Prav imaš, ko rečeš, da so namenjeni vsakomur, ki trpi, in trpljenja ljudi je na tem svetu čisto preveč, namenjeni pa so tudi vsakomur, ki želi razumeti lastno eksistenco vsaj malo onkraj banalnosti vsakdana.
 
Sodobno obremenjevanje ljudi, naj težijo k uspehu, namreč ni isto kot težnja k dobremu. Ni treba brati Aristotelove Nikomahove etike, da bi to dojeli. Logika uspeha je namreč očitna in je vulgarna: kopičiti in kopičiti karkoli že, da bi bil nekje na koncu nekakšen uspeh. Ta deluje kot obljuba, a ne prihaja od človeka, ki bi mu zaupali, ker naj bi res vedel, kakšen uspeh nas čaka na koncu, temveč preprosto lebdi v zraku in kroži kot smet. Kar zdi se, da je uspeh zagotovljen, da bo res sledil, če bomo trdo delali. To je popolna blaznost, ki pa razpade v trenutku, ko se je lotimo analitično, tako uboga je. Logika je namreč osupljivo preprosta: za uspeh jamči več istega. Le da ne jamči. Jamči kvečjemu za izčrpavanje posameznikov, ki ji podležejo. V analizi se človek nauči distancirati od nje. Preprosto jo pošlje k vragu.
 
Tvoje razumevanje pomena takih potovanj vase in v svet je že nekaj časa vredno občudovanja. Je kakor stalnica, na katero se lahko zanesem. Razodeva pomen tega, kar nas presega, toda to ni kapitalistična logika uspeha in drvenja skozi življenje. Je nekaj drugega.
 
Neskončnega ne moremo pojmovati, zato pa smo zmožni za nove in drugačne načine razumevanja sebe in sveta v neskončnem. Vse to zmoremo in ti zmoreš na poseben način, ki ga občudujem.
 
Potem se obračamo k drugim ljudem in ti so hvaležni. Kot sem sam hvaležen, da si in da poješ svojo pesem – vsak dan eno.
 
Oče
 

Zakaj bom torej v sredo spregovoril o vključujoči enakosti, ne pa o inkluziji ljudi s posebnimi potrebami ali inkluzivnosti? Odgovor je pravzaprav precej preprost. Spregovoril bom, ker je treba spregovoriti. Ne bom sicer prvi, zagotovo pa ne bom zadnji. Ponovil bom za nemškim filozofom Sloterdijkom: Kdor torej pravi »globalizacija«, govori o dinamizirani in udobno animirani umetni celini v oceanu revščine, tudi če se prevladujoča afirmativna retorika rada pretvarja, da je svetovni sistem po svoji naravi vključujoč. Res je prav nasprotno, za tako trditev pa obstajajo prepričljivi ekološki in sistemski razlogi. Izključevanje je namreč v projektu kristalne palače kot take inherentno (In the World Interior of Capital: Towards a Philosophical Theory of Globalization, 2013, str. 196). Priseganje na inkluzijo in inkluzivnost je torej premalo, ker zgreši samo jedro globalnih procesov in mehanizmov, ki skrbijo za izključevanje znotraj vsake družbe in vsake države.

Morda se zdi privlečeno za lase in morda se zdi pretežko razmišljati o etičnosti in človekovem odnosu do nevidnega in absolutnega Drugega. Morda je videti, da je tako razmišljanje čisto brez veze, da je zgolj prazno filozofiranje, abstraktno nakladanje, ki nima nobene zveze z vsakdanjim življenjem in človekovo zavestjo o njem. Vsega tega se močno zavedam. Toda zavedam se še nečesa drugega, nečesa, kar je zelo preprosto in razumljivo vsakomur, obenem pa je povezano natanko s človekovim odnosom do absolutnega. Naj torej začnem na začetku.

Učitelj, ki nevtralno prenaša znanje učencem, te vidi kot zbiralnike objektivnega znanja. Njegov pogled je omejen na učenčevo vase zaprto identiteto in ne zmore dis-identificiranja. To pomeni, da ga ne more videti drugače, kakor tudi sebe ne more videti drugače kot objektivnega prenašalca znanja. Verjame, da znanje ima, verjame, da ga prenaša, in kajpak verjame, da ga učence nima. Znanja v resnici nima nihče v posesti, ker je obča last, naloženo pa je na nosilcih, od katerih jih učitelj celo v najboljšem primeru pozna le nekaj. Posledice spoznanja so več kot zanimivost.