Ozrem se na svoje življenje. Opazim marsikaj. Slišim, da me preko medijev nenehno pozivajo, naj nekaj počnem, naj bom dinamičen in aktiven. Naj na primer kupim nov avto za – samo 30 tisoč evrov. Vsak dan poslušam, naj bi nekam hitel, ker bo nečesa zmanjkalo. Tu je akcija in tam je tudi ena. Naj torej pohitim. Politiki se prepirajo med seboj, rdeča nit njihovih prepirov pa je, da nihče ni odgovoren za nič, ker je vedno na delu zarota zoper njih ali pa so krivci čisto drugje, le tam ne, kjer najverjetneje dejansko so; torej iščejo ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer so ga izgubili, mi pa naj bi jim brezpogojno verjeli. Potem vzamem v roke jutranji časnik, The Guardian. Na prvi strani berem: Podatki kažejo, da je lansko onesnaženje zraka povzročilo prezgodnjo smrt skoraj pol milijona dojenčkov v prvem mesecu življenja, večinoma v državah v razvoju. Izpostavljenost onesnaževalom v zraku je škodljiva tudi za dojenčke v maternici. Lahko povzroči prezgodnji porod ali majhno porodno težo. Oba dejavnika sta povezana z večjo smrtnostjo dojenčkov. Pol milijona dojenčkov v enem letu samo zaradi svinjarije, ki jo spuščamo v ozračje! Obenem naj bi verjel politikom, da pospešeno skrbimo za trajnostni razvoj, za zeleno gospodarstvo in lepšo prihodnost za naše otroke. Berem naprej.

Človek dejansko lahko poskrbi za lastno srečo. Ko sežemo onkraj iluzij in ideoloških nagovorov, razumemo, zakaj je to mogoče. Včeraj popoldan sem tako nekomu rekel, da se na metaforičnem križišču vedno znova obrne na desno in krene v napačno smer. Ne obrne se na levo, čeprav ve, da je taka odločitev zanj boljša. Samo od vas je odvisno, kdaj se boste končno obrnili in krenili na levo, sem zaključil.

Nekdo mi zadnjič reče, da ga ne morem prepričati v nekaj. Odgovorim, da ga niti ne nameravam, da ne bi imelo nobenega smisla, če bi to poskušal narediti. Zakaj sem to rekel?

V sredo začenjam z letošnjimi predavanji. Naslov: Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti. Pokazal bom, kako pomembni so za uživanje zadovoljstva, sreče in blagostanja medsebojni odnosi, kako problematično je lahko naslavljanje na posameznika, naj sam skrbi zase in za svojo srečo oziroma uspeh, koliko napačnih domnev imajo ljudje o tem, kar zares potrebujejo v življenju in kar jim lahko pomaga, da postanejo zadovoljni, izpolnjeni in srečni. In moja glava ideja je, da je morda prav v obdobju pandemije razmišljanje o posttravmatski rasti pomembnejše kot prej, saj je zgodovina že zdavnaj postregla z obilico dokazov, kaj vse lahko naredijo ljudje skupaj, če se organizirajo in povežejo. Poudarek je torej na besedici skupaj, ne na ideološkem vabilu, naj uspe vsak zase.

Nekdo mi reče, da mu je nekdo rekel, da se preveč zanašam za znanost in da sem naiven, ker mislim, da so vsi znanstveniki tudi moralni in etični ter da vedno pošteno priobčijo svoja spoznanja ter da so nepodkupljivi. To mnenje je tako zgrešeno, da ne zasluži nobene pozornosti, je pa obenem tudi simptom, ki zasluži analizo, saj je v teh časih zelo razširjen. Torej ga razčlenim.

Ko govorijo politiki o vitki državi in svarijo pred globoko državo, karkoli že te metafore pomenijo, bi lahko kdo pomislil na ljudi, kot so bili Karl Marx, Louis-Auguste Blanqui in Pierre-Joseph Proudhon, ter na klasično anarhistično razmišljanje. To je razmišljanje, ki ima vsaj tri temeljne koordinate. Prvič. Anarhistično razmišljanje je filozofsko razmišljanje, zato ga je treba obravnavati kot takega. Drugič. Izhaja iz spoznanja o naravi hierarhičnih razmerij med ljudmi in poudarja pomen zavračanja neprostovoljnih oblik podrejanja. Tretjič. Država bi morala biti čim vitkejša ali pa bi jo lahko celo povsem ukinili zlasti v tistih dimenzijah delovanja, ki niso nujne in škodijo državljanom. So torej sodobni politiki, ki zagovarjajo vitko državo, na poti k anarhizmu?

Charles Edward Anderson Berry ali na kratko Chuck Berry priobči leta 1958 skladbo z naslovom Johnny B. Goode. Naslov skladbe lahko beremo na več načinov. Johnny B. Goode je temnopolti mladenič, ki ga Chuck kasneje iz razumljivih razlogov spremeni v podeželskega fanta. Kot igralec kitare je dober, good, objektivno dejstvo pa je, da je bil Chuck rojen na Goode Avenue v St. Louisu. Lahko bi rekli, da je skladba tudi o njem. V resnici ni samo o njem, saj je predvsem o rojevanju rock and roll glasbe, nečesa novega in dobrega. Kot najstniki smo tako skozi njegovo pesem vstopali v drugačen svet, v katerem je bilo dobro biti upornik in protestnik. Danes se ne poudarja protestništva, saj je vtis, da ni ničesar več, proti čemur naj bi kdo protestiral, obenem pa se ponuja še ideja, da je treba uspeti, ne pa se upirati, da je treba dajati prostor svobodnim trgom, ki so vselej še premalo svobodni; svoboda ljudi je že dolgo časa skrčena na svobodno izbiranje cunjic in drugih mrtvih predmetov. Mi smo se upirali. Na primer v imenu obče dobrega, čeprav morda te ideje takrat še nismo čisto dobro razumeli. V samem jedru upora in protesta je namreč nadvse preprosta eksistencialna ideja, ki je v resnici radikalna, zato se tudi ne sme uresničevati.

Kot otrok socializma sem imel nadvse preprosto vsakodnevno izkušnjo, ki se je ponavljala. Nekateri ljudje so se sicer kdaj pa kdaj pritoževali na potrošništvom, toda tega je bilo smešno malo v primerjavi z današnjim. Spominjam se praznih polic v trgovinah. Mama mi je včasih naročila, naj kupim meso, pa ga že dopoldan preprosto ni bilo več, zato sem odšel iz trgovine praznih rok. Ne spomnim pa se, da bi se kdo kdaj metal ob tla zaradi tega, si pulil lase in jamral, kako slabo nam gre. Mama je bila zaposlena kot snažilka v tovarni, ki so jo kasneje zravnali s tlemi, ker se je verjetno nekomu zdelo, da je tako najbolj dobičkonosno, čeprav ni bilo, a spomin pravi, da mi ni manjkalo prav ničesar. Objektivno dejstvo je, da v trgovinah občasno ni bilo mesa, pomaranč, kave, pralnega praška, čokolade in še nekaterih drugih predmetov, toda spomin vztraja, da ti predmeti niso bili ključni za preživetje. Sploh pa niso bili pomembni za doživljanje smisla življenja, uživanja radosti v življenju, zadovoljstva in celo sreče. Ko sem bral Sokratov zagovor, mi je bilo kot najstniku jasno, da potrebujem v življenju predvsem druge ljudi, medtem ko je s predmeti in s stvarmi tako, da je čisto v redu, če jih imamo na voljo, in da ni čisto nič tragičnega, če nekaterih nimamo. Danes je bistveno drugače.

Zopet se peljem v službo in poslušam radio. Še enkrat slišim veselo novico; kako dobro, da je vsak dan na vrsti dobra novica. Svetovni bančniki in drugi mogotci, ki upravljajo z nepredstavljivo velikimi količinami denarja, napovedujejo Sloveniji v naslednjem letu gospodarsko rast. O, radostna vest že navsezgodaj. Seveda se ne spodobi, da bi v isti sapi povedali še nekaj. Da bo do leta 2030 skoraj 7 % vseh ljudi na planetu živelo z manj kot dvema dolarjema na dan, čeprav so razvojni načrti za trajnostni razvoj že pred leti predvideli, da bo takih ljudi manj kot 3 %. Toda kdor ima, se mu bo še dalo, zato se zaradi takih številk ne vznemirja. Vesel je, da ima in da bo vse raslo. Torej se velja mirno peljati naprej v službo in se veseliti, da jo sploh imam. A začetek ima nadaljevanje.

Emmanuel Lévinas bere dela, pod katera sta podpisana Husserl in Heidegger. Fenomenologija je ključna razsežnost filozofske misli, ki ga navdihuje. Navdihuje tudi mene. Navdihuje me zaradi možnosti, da končno dojamem, zakaj je drugi človek, moj bližnjik tako zelo pomemben zame. Srečujem ga namreč vsak dan, vendar sem po navadi, po inerciji tako egocentričen, tako močno verjamem, da je moj ego pomemben in da predstavlja središče mojega sveta, da ga v resnici ne prepoznam in ne razumem. Nisem namreč navajen, da se zgodi, kar bi se moralo zgoditi. Lévinas pokaže, kaj bi se moralo zgoditi in čemu, če mislimo resno ne le z osebnostno rastjo, temveč predvsem z medsebojnimi odnosi, ki jih sicer nujno potrebujemo za preživetje.