Filma Tár (Todd Field, 2022) in The Banshees of Inisherin (Martin McDonagh, 2022) zastavita, nato pa raziskujeta temeljno vprašanje človeške eksistence. Kdo sem in kaj želim? Zraven sodita vprašanji: Kaj pomeni sprejemati sebe? Kaj pomeni želeti, da nas drugi sprejemajo, kakršni smo?

​Soočimo dve izjavi. Pod prvo se podpiše Karl Marx, pod drugo sodobni slehernik. Karl Marx: Prihranek delovnega časa [je] enak povečanju prostega časa, to je časa za popolni razvoj posameznika, ki se nato odzove na produktivno moč dela kot največjo produktivno moč. … Prosti čas – ki je hkrati čas brezdelja in čas za višje dejavnosti – svojega posestnika naravno spremeni v drug subjekt, ki nato  vstopa v neposredni proizvodni proces. Po domače: za vsakega delavca je pomemben zlasti prosti čas, saj je to čas za njegov osebnostni, duhovni, simbolni razvoj. Obstajata torej dva subjekta: subjekt delavec, ki prodaja sebe kot delovno silo in se podreja delovnim procesom; subjekt kot polno razviti posameznik, ki spreminja delovni proces, v katerega vstopa subjekt delavec. 

​Politiki, novinarji in mainstream strokovnjaki povedo vedno znova približno enako zgodbo, ko skušajo pojasnjevati ljudem kapitalistične krize ali druge manj pomembne dnevne dogodke, kot so na primer posilstva nun, spolno nadlegovanje dečkov in deklic v Cerkvi ali bogatenje bogatih na račun delavcev, ki ustvarjajo vrednost. Njihove zgodbe izražajo nesposobnost odkrito in preprosto povedati resnico. Videti je, da si dobesedno izmišljajo besede, s katerimi bi se dalo nekako obiti resnico in najti vsaj približno všečne razlage, če že inteligentne ne morejo biti, za krize tako, kot išče tisti človek izgubljeni ključ pod svetilko, čeprav ga je izgubil čisto drugje. V temi je ključ kajpak težko najti, a pod svetilko ga sploh ni mogoče, ker ga tam pač ni. Stari so imeli poseben izraz za take pripovedovalce zgodb – sofisti.

upam, da mi ne zamerite, ker vas nagovarjam, čeprav se ne poznava. No, jaz vas precej dobro poznam že nekaj desetletij, to pomeni, da poznam vaše delo, vi pa mene ne poznate. Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, želim napisati, kar sledi. Čisto mogoče je, da tega nikoli ne boste prebrali, a to ni zelo pomembno. Pomembno je, da bo zapisano. Za vse večne čase gotovo ne, za nekaj časa pač.
 
Najprej bi rad povedal, da mi je dalo misliti vaše nedavno javno izjavljanje, da boste zagotovo prišli na proslavo ob kulturnem dnevu, ki bo v naslednjih dneh, pa magari po vseh štirih. Rekli ste, da boste prišli čisto na koncu proslave, ko bo tako rekoč že vse zaključeno, ko bodo vse nagrade podeljene. Vem, da ste Prešernovo nagrado pred leti v celoti odločno zavrnili, vem pa tudi, da vam pripada, da vam je bila upravičeno podeljena, čeprav ne tudi izročena.
 
Vaša izjava, da boste prišli na oder, je tako dobra, ker izraža odločenost, samozavest in pogum. Izraža držo, ki je v teh krajih kronično primanjkuje, saj je tamle zunaj ogromno ljudi, ki zgolj jezikajo, vrtijo žargon in se pehajo za nekakšnim uspehom, za karierami, obenem pa so še pohlepni, pogoltni, konformistični in opremljeni s številnimi drugimi lastnostmi oziroma zmožnostmi, ki bi se jih moral zrel, razumen človek sramovati, ne pa jih razkazovati. Poleg tega je tam tudi veliko novodobnih povzpetnikov, ki obračajo še novorek, v katerega morda celo verjamejo, najverjetneje pa ga niti ne razumejo, kar je še veliko slabše. Klečeplazijo pred kapitalom, za katerega prav tako ne vedo, kaj sploh je, kaj predstavlja, čeprav nenehno govorijo o njem – ali pa ga z govorjenjem zgolj zaklinjajo, magično upajoč, da ga bo potem več.
 
Vse preveč je tudi ljudi, ki ne premorejo niti za naprstnik poguma in so popolnoma brez hrbtenice, ne razumejo sveta, v katerem živijo, a po nekakšni izkrivljeni demokratični logiki zasedajo pomembne položaje moči, oblastne položaje, ki večini sčasoma skisa možgane, da postanejo neuporabni, potem pa se obnašajo kot mogotci, mogočneži, oblastniki in vladarji, ki mislijo, da kaj razumejo, a ne razumejo ničesar.
 
Čas, v katerem živimo, ne potrebuje ne prvih in ne drugih, čeprav se zdi, da so koristni. Preživetje ljudi namreč ni odvisno od njihovega obnašanja, ga pa lahko ta močno ovira in končno celo onemogoči. Evolucijska psihologija nas uči, da so za preživetje bistveno pomembnejši medsebojno razumevanje, sočutje, solidarnost, vzajemni altruizem. Znanost o tem ne dvomi niti malo.
 
Ne dvomi niti umetnost, katere izvrstna in občudovanja vredna zastopnica ste. Ste njena ustvarjalka, kreatorka, ste predstavnica tega, kar umetnost zagovarja. Zagovarja resnico in jo uprizarja, pri tem pa nikoli ne sprašuje za dovoljenje. Ga niti ne potrebuje, ker si pravico, da jo uprizarja in zagovarja, preprosto vzame. To od nje tudi pričakujemo – ne več, ne manj.
 
Svet brez umetnosti je čista mizerija; ne moremo si ga niti predstavljati. A umetnost potrebuje umetnike in umetnice, saj drugače ne more obstajati in delovati, kar pomeni, da je vselej zelo konkretna in otipljiva.
 
Kot taka bi morala bolj vplivati na ljudi, kot dejansko vpliva, a njena nemoč nas ne preseneča, saj jo sproti onemogočajo in silijo, da postaja fetiš, konformistična dobrina, blago na svobodnem trgu, ki naj zabava ljudi, jih razveseljuje, da bodo vedrejši, zraven pa ponuja še ponarejene in simulirane modrosti o višjih razsežnostih življenja, ki jih napolnjuje  z vsebinami, in sicer tako, da se na koncu dneva najde za vsakega nekaj, da so ljudje zadovoljni in potolaženi ter za silo opremljeni za naslednji naporni delovni dan, ko se kot mezdna delovna sila voljno odpravljajo prodajat najboljšemu ponudniku, saj nimajo druge možnosti.  
 
Karl Marx je zato nekoč zapisal: »Buržoazija je odvzela avreolo vsaki dejavnosti, ki je bila doslej cenjena in na katero so gledali s spoštljivim strahospoštovanjem. Spremenila je zdravnika, odvetnika, duhovnika, pesnika, znanstvenika v plačane mezdne delavce ... (intelektualce), ki živijo le toliko časa, dokler jim uspe najti delo, tega pa jim uspe najti le toliko časa, dokler povečuje kapital. Ti delavci, ki se morajo prodajati po kosih, postanejo blago kot vsak drugi predmet trgovine in so posledično izpostavljeni vsem spremembam konkurence, vsem nihanjem trga ...«
 
Vi, spoštovana Svetlana, ste eden izjemno redkih ljudi, ki v tej deželi ne sledi zapisanemu, ste redka ženska, ki si upa javno povedati resnico zapisanega in se ne boji posledic. Številni drugi ljudje sicer trdijo, da so za resnico in da je resnica pomembna, a potem vselej brž zavijejo v stranske ulice in na kozje steze, kjer je varneje, kjer se jim ne more nič zgoditi in od koder lahko še najprej tiho upajo, da bo deloval kapital v njihovo korist, da bodo imeli polne trebuhe, polne žepe in, ne da bi se tega polno zavedali, prazno glavo.
 
Z globokim spoštovanjem.
Vaš, dr  

Sokrat je filozof. Vendar njegova naloga ni, da vsak večer pred televizijskimi kamerami pametno komentira dogodke dneva in pove javnosti, kaj je novega, na koncu pa doda še malo filozofske modrosti, saj je kakor enciklopedija na dveh nogah. Ne, filozof pove ljudem nekaj novega, zato vselej tvega, da ga bodo izključili, ker spontano hočejo slišati le tiste novice, ki jih zanje skrbno izberejo in posredujejo novinarji. Filozof pa ni novinar. Prepoznava znake znotraj obstoječega sveta, zaradi katerih ve, da je mogoče in da je treba nekatere zadeve povedati na novo in zelo drugače. In ko jih povemo drugače, to ne pomeni, da povemo isto na drugačen način, z drugimi besedami. Ljudje se prevečkrat prehitro zadovoljijo z ugotovitvijo, da novo ni nič drugega kot različica starega, poznanega in s tem domačega, varnega, že preizkušenega in nenevarnega, nekaj torej, s čimer se ni treba ukvarjati in je to treba zgolj sprejeti.   

Mlada ženska in mlad moški sta plesala v javnosti. Vsak od njiju bo moral za več kot za deset let v zapor. Zakaj? Ker sta plesala v javnosti. No, res je tudi, da ženska ni nosila naglavne rute, čeprav bi jo morala. In plesala je v javnosti, čeprav ne bi smela. Pa še z moškim! Interpretacija njunega plesa? »Spodbujanje korupcije in javne prostitucije« ter »združevanje z namenom ogrožanja nacionalne varnosti«, kot berem v časniku (Iranian couple filmed dancing in Tehran are jailed for 10 years, The Gaurdian, 1. februar 2023).

Televizijska serija z naslovom 1899 (Baran bo Odar, Jantje Friese, 2022) nas najprej mirno in z izvrstnim občutkom za detajle popelje z ladjo na sredino oceana, se tam nenadoma ustavi ob drugi ladji, ki stoji tam iz neznanih razlogov že nekaj časa in je videti povsem zapuščena, potem pa nas z odločno roko pospremi v vzporedne svetove, polne nenavadnih in na trenutke zelo neprijetnih vprašanj o nas samih, o naši preteklosti, o dejanjih, ki nas kot duhovi spremljajo v sedanjosti, nas preganjajo in vsaj včasih dajejo misliti in se spraševati, kako moralni smo zares, onkraj simulacij in simulakrov, onkraj tega, kar je Jean Baudrillard opisal v knjigi z enakim naslovom kot absolutno oglaševanje.

Televizijska serija The Last of Us (Craig Mazin, Neil Druckmann, 2023) je o dogodku v strogem pomenu besede. Leta 2003 brutalno prekine tok življenja na tem planetu. Nič ni več, kot je bilo. Ne more biti več, kot je bilo, zato dobesedno v hipu odpadejo vse možne ideje o tem, kaj bi lahko naredili, da bi se svet vrnil v stare tirnice. Ne more se vrniti. Pika. Ni zdravila, pravi znanstvenica, ni cepiva – bombardirajte. Gliva, o kateri teče beseda, je parazit, proti kateremu smo preprosto nemočni; ne pomagajo niti teorije zarote. In tako kot vselej, nastane fiktivna zgodba prej, kot je vsakdanja zavest pripravljena priznati, da obstajajo naravni mehanizmi in procesi, ki jih v svoji oholosti preprosto bodisi ignoriramo bodisi o njih ne vemo ničesar. Prične se potovanje, iz katerega se morda česa naučimo. Razen če se ne.

Prva knjiga z letnico izdaje 2023, ki jo pravkar berem, je tale: Simone Belli. Critical Approaches to the Psychology of Emotion (Routledge, 2023). To je izvrstna knjiga, v kateri uživam. Zakaj uživam? Ker se avtorica ne prepušča zdravemu razumu, celo psihologom ne, ki delajo vedno znova isto napako, ko razmišljajo o čustvih, zlasti pa tedaj, ko razglabljajo o tako imenovanih čustvenih motnjah, ki naj bi jih imeli posamezniki. Ian Parker: Psihologi so prepogosto v skušnjavi, da bi naredili isto intuitivno zdravorazumsko napako glede narave 'čustev' kot navadni ljudje, od katerih se učijo in jih nato poskušajo izobraževati z bolj sofisticirano in empirično utemeljeno različico iste zgodbe o nas samih – da so čustva globoko v notranjosti naše človeške narave in globoko v notranjosti vsakega posameznika, znotraj posameznega subjekta psihološkega raziskovanja, čigar odzive zbirajo, jih kopičijo, tabelirajo in nato porazdelijo glede na to, kar kak psiholog misli, da ve o tipih osebnosti (str. vii)

Banshee ni duša, saj je duh. Je ženski duh, ki opozori družino, da bo eden od članov kmalu umrl. Ženska iz pravljične dežele kajpak nikoli ni dobrodošel gost. Ko se vseeno pojavi, saj nikogar ne vpraša, če se sme, je to zanesljiv znak, da bo nekdo umrl. Lahko pa umre tudi nekaj, ne le nekdo.