Dobim pismo. V njem med drugim piše: Sama ne vem, kaj se skriva v moji globini podzavesti, da mi ne pusti živeti. Upam, da z vašo pomočjo pridem enkrat do »normalnosti«. Medtem ko ljudje že nekaj časa v en glas lahkotno izjavljajo, da si želijo svobode in vračanja v normalno življenje, kot da je to enoznačno dobro, nekateri drugi ljudje poročajo, kako neznosna je lahko normalnost, ki jo živijo in so jo prisiljeni živeti. Ne želijo vztrajati v njej, hočejo iz nje, nekam daleč proč, v resici jih je groza normalnosti, a jim nekaj ne dovoli, da bi se iztrgali iz nje. Nimajo nadzora in nimajo [dovolj] moči. V istem pismu piše tudi tole: Prijateljica mi je rekla, da boljše zgledam in da če sem se malo poredila. Ta ideja mi vsekakor ni všeč, saj bi bil to zame hud osebni poraz, da ne nadzorujem situacije in telesa. Potreben je torej nadzor nad telesom, potreben je nadzor nad situacijami. Zveni lepo in koristno, vendar nikakor ni. Ne sme se namreč zrediti, čeprav je v njenem najboljšem interesu, da se ravno zredi in se reši trpljenja, ki ni samo trpljenje njenega sestradanega telesa. Toda nekaj v podzavesti, kot pravi sama, ji ne pusti živeti. Kot da obstaja v njej še nekdo ali, bolje, nekaj, kar je močnejše od njene volje. Ali pa njena volja sploh ni [več] njena in je volja nečesa [ali nekoga] drugega. Ni čudno, da je Freud govoril o drugi sceni, o drugem prizorišču. Ne obstaja namreč eno samo [duševno, duhovno] prizorišče, na katerem je človek svoboden in dela, kar želi, sledi svojim sanjam, okt terja novorek, in napreduje proti ciljem, ki jih svobodno zastavlja v normalnem življenju. Resnično, kar je domnevno normalno, je polno trpljenja, nenavadnosti, čudaštva in celo bizarnosti. Obstajajo absurdne situacije, v katerih nihče ne bi želel živeti, vendar so povsod. Človek želi nadzorovati lastno življenje, a se lahko zgodi, da ne nadzoruje prav dosti in da trpi, doživlja osebne poraze celo tedaj, ko se mu dogaja nekaj dobrega. Ni res, da človek to, kar je dobro, tudi samodejno sprejema, ni res, da hoče še več dobrega. Včasih ravno noče dobrega, ker ima izkrivljeno predstavo o njem, to pa pomeni, da se obnaša, kot bi želel trpeti. Freud je zato prepoznal tudi ugodje druge vrste, kot ga je imenoval. Normalno življenje je polno takega čudnega ugodja, zato človek potrebuje drugega človeka, da izstopi iz normalnosti in se nikoli več ne vrne vanjo. V normalnem življenju se dogaja, da se skušajo ljudje znebiti negativnih občutkov in čustev, vendar jim nikakor ne uspeva. Nasveti psihologov in dušebrižnikov so prekratki in ne delujejo, človek živi kot v blodnjaku, iz katerega ni izhoda. Hoče imeti popoln nadzor nad svojim telesom, vendar nadzor nad njim nikoli ni zgolj to, saj je vselej tudi metafora za nedotakljivost in neranljivost. Ljudje prekleto dobro vedo, kako jih lahko drugi ljudje ranijo, zato se skušajo zavarovati. Tudi za ceno lastnega trpljenja. Normalnost človeških življenj pomeni tudi ranljivost in ljudje niso vselej obzirni drug do drugega. Ko ne nadzorujejo ničesar več, skušajo nadzorovati svoja telesa, količino hrane, ki jim jo privoščijo, toda tako nadzorovanje je le slaba prispodoba za siceršnje nadzorovanje ljudi, ki ga je v normalnem življenju veliko, saj je v njem polno ljudi, ki verjamejo, da je nadzorovanje drugih ljudi njihovo poslanstvo, v katerem nezavedno uživajo in obenem ne vedo, da je celo v njih drugo prizorišče, na katerem so tudi sami zgolj nemočni kmetje na šahovnici, na kateri ne obvladujejo prav ničesar.

Normalno življenje nikoli ni samo normalno življenje. Skupaj ga držijo tudi iluzije o normalnosti. Ko ljudje razmišljajo o normalnosti življenja, niso objektivni znanstveniki, ki izhajajo iz objektivnih dejstev; celo razlage objektivnih dejstev so pogosto podprte z iluzijami. Iluzije normalnosti so obenem tudi iluzije o normalnosti. Normalnost ima namreč iluzije, vzdržuje se prek iluzij; ne samo prek iluzij, temveč tudi z njimi. Obstajajo še iluzije o njej, o tem, kako se vzdržuje, kako nastaja in kako se ohranja; torej ne obstaja normalnost vsakdanjega življenja brez iluzij. Vsako vračanje k normalnosti je zato tudi vračanje k iluzijam normalnosti in iluzijam o njej. Ko se vračamo, imamo pred seboj normalnost, v kateri bi radi živeli. Lahko dodam, da ne obstaja normalnost življenja brez želje o normalnosti in želje po določeni razlagi normalnosti. Ne želimo se odreči želji in ne želimo se odreči normalnosti, to pa pomeni, da se ne želimo odreči niti iluzijam normalnosti. Želimo jih skupaj z normalnostjo.

Medtem ko je politično življenje že dolgo časa predvsem svet zabave, zvezdništva, uveljavljanja in razkazovanja politikov kot blagovnih znamk, igralništva, žuriranja, nabiranja denarja, človek tako mimogrede zasluži četrt milijona v enem samem letu, ker sedi v kakem nadzornem svetu, je vsakdanje življenje slehernikov naddoločeno z novorekom, ki obljublja brezmejno gospodarsko rast, ta sicer nima nobene resne zveze z blagostanjem ljudi, da ne govorim o njihovi sreči, znanstveniki pa obupano opozarjajo na katastrofalne podnebne spremembe, ki jih politiki še vedno v glavnem niti ne jemljejo resno, zato se žur, podprt s fosilnimi gorivi, nadaljuje, ker morajo biti dobički pred ljudmi. Izkušnje delavcev so zato porazne, kot je že zdavnaj dokazal Karl Marx, vendar je obenem na delu prepričanje, da so vendarle svobodni družbeni agensi, ki imajo na voljo vse možnosti, da postanejo podjetniki, uspešni ljudje, če bi se le odločili slediti svojim sanjam, obenem pa je ozračje vsakdanjega življenja napolnjeno še z idejami o pristnem preživljanju prostega časa s prijatelji, delu na sebi, zdravem življenju, osebnostni rasti in kritičnem razmišljanju. Delavci delajo in garajo vsak dan, njihovi zaslužki so komaj drobtinice v primerjavi z zaslužki milijarderjev in milijonarjev ali ljudi, ki samo za kake nadure zaradi posebnih razmer dobijo deset tisočakov mesečno k že tako visoki plači, njihova vsakdanja izkušnja pa je, da kljub garanju nikakor ne morejo na zeleno vejo, da se jim sanje, ki jih poslušno skušajo sanjati, ves čas izmikajo, kot odteka voda med prsti. Morebitno tretjo svetovno vojno bodo najmočnejši igralci verjetno bojevali z biološkim orožjem, zato je aktualna pandemija koronavirusa le uvertura, v kateri si ne moremo niti približno predstavljati, kaj tako vojskovanje sploh pomeni. Nobena skrivnost kajpak ni, da znajo umetno manipulirati z virusi in bakterijami, jih spreminjati v orožje in sprožiti med ljudi na načine, ki, kot rečeno, si jih ne znamo niti predstavljati. V takem svetu se krepi tudi aristokratsko pojmovanje demokracije, nad katerim bi bil navdušen Friedrich Hayek, dogaja pa se tudi to, da je na primer Izrael apartheid kot zločin proti človeštvu, svetovni voditelji pa javno govorijo, da ima Izrael pravico do obrambe pred Palestinci; to počnejo na način, ki bi moral skrbeti vsakega človeka z zdravim razumom: brez argumentov, brez pravnih ali moralnih meja ali standardov vedenja. Morda je prav tako govorjenje najboljši primer popolnega sprenevedanja, ki sicer zaznamuje naša vsakdanja življenja, našo zavest o svetu in naše razmišljanje o postopnem vračanju v normalno življenje, saj se pandemija novega koronavirusa vendarle počasi izteka. Vračanje v neoliberalni vsakdanjik pomeni vračanje k rutinam, ki so naddoločene z verjetjem v rast, medtem ko se bodo razlike med elitami in vsemi drugimi poglabljale, politično življenje bo še bolj zvezdniško, ljudje bodo imeli na voljo nove blagovne znamke, tako imenovana mednarodna skupnost bo še naprej nemočna in šibka, kar pomeni, da bo še manj kot kdaj prej naklonjena pravični rešitvi v Palestini in odpravi izraelskega apartheida. Vsakdanja zavest bo prepričana, da je vsaj za silo svobodna, ljudje bodo nagovorjeni, naj končno odprejo denarnice in začnejo zapravljati zaradi pandemije privarčevani denar, posthumanizem pa bo temeljna koordinata življenja.

Če hočemo razumeti, kaj je humanizem, če hočemo usvojiti humanistično misel in razmišljati humanistično, je koristno razumeti ljubezen; če nas humanistična misel ne zanima, vse to kajpak ni potrebno. Koristno je zato, ker je ljubezen uvod v nekaj zelo posebnega, v nekaj odličnega od vsega tega, kar imamo ljudje med seboj ali bi vsaj lahko imeli, in je uvod v razumevanje narave človekove želje, ki ni potreba in je ni mogoče zadovoljiti z blagom, še manj pa je interes za to, ki prihaja na kapitalistične trge. Humanistična misel, humanistična pozicija v svetu, ljubezen, želja in to, kar imamo ljudje skupnega, celo če tega ne vemo in ne razumemo, so neposredno prepleteni, kot so prepletene nitke v preprogi. Še nekoliko drugače rečeno. Humanistova pozicija zastopa in brani ljubezen pred vsakim poskusom, da bi jo skrčili na znane in uveljavljene odnose, na razmerja med ljudmi, ki bi bila funkcionalna ali celo dobičkonosna. Presenetljivost ljubezni je namreč v tem, da odnosa med dvema, saj ljubezen terja dva, ne more zadovoljiti noben objekt želje, noben predmet, nobeno blago, nobena dobrina, še denar ne. Radikalnost ljubezni je, da je zavezana niču, da je to, kar povezuje dva človeka v ljubezni, natanko nič. Ljubezen je zato absolutno odprta in vsak poskus določanja ali zapiranje jo uničuje, dokler je dokončno ne uniči. Ljubezen je mogoče zlahka uničiti in jo je zahtevno vzdrževati pri življenju.

Poslušanje pogovorov med politiki ter voditelji in voditeljicami oddaj, na primer televizijskih, vedno znova postreže z občutkom in idejo, da v Sloveniji preprosto nismo zmožni niti za demokracijo niti za visoko kulturno raven medsebojnega pogovarjanja. Občutek in ideja sta kajpak sporna, toda morda je v obeh vsaj zrno resnice, kajti celo občutki ne priletijo z Lune in ne nastajajo v praznem prostoru, poleg tega si jih ne izmišljujem. Mislim predvsem na neverjetno slabo dokazovanje vlade, da STA (Slovenska tiskovna agencija) ne dela, kot bi morala, ne izpolnjuje dolžnosti in zato ne zasluži, da ji vlada nakazuje denar za njeno normalno delovanje. Pomanjkanje argumentov je tako očitno, da je možno samo dvoje. Prvič. Argumentov ne slišimo, ker jih kratko malo ni. To je zelo verjetna razlaga, kot je sicer verjetno, da jabolko pada proti središču Zemlje zaradi gravitacije, karkoli že je – ne potrebujemo torej nobene druge razlage, ker je ta verjetno dovolj dobra. Drugič. Argumentov ne slišimo, ker jih njihovi lastniki nalašč ne ponujajo, sicer jih imajo v malhi, to pa delajo zaradi zamere, prikrivanja pravih razlogov za napadanje STA ali tega, kar izraža žargonska izjava, da so čustva nekomu zameglila razum. Na splošno lahko rečemo, da človek ne argumentira svojih trditev zato, ker jih preprosto ne zna. Kdor namreč zna, nima dobrega razloga, da svojega argumentiranja ne ponuja sotrpinom v vsej retorični bleščavi. To pa je šele uvod k razmisleku o krizi političnega reprezentiranja ali zastopanja v Sloveniji.

Če me nekdo ljubi, me sprejema takega, kakršen sem. Tako pravijo romantično razpoloženi ljudje, ki verjamejo v pravo ljubezen. Toda v resnici je taka trditev katastrofalna in sploh nima zveze z ljubeznijo. Naj grem po vrsti.

Naslednje predavanje, ki ga bom imel v sredo, bo o univerzalnosti. Predstavil bom idejo o univerzalnosti možganov, tega neverjetnega evolucijskega izdelka, pa tudi idejo blagostanja. Oboje je univerzalno in medsebojno odvisno. Katere so torej osnovne koordinate univerzalnosti in zakaj so tako pomembne, da velja o njih razmišljati znova in znova? Prvi odgovor je na dlani: ker prekinja nadaljevanje istega.

Ali je ljubezen ključna gonilna sila ljudi? Da je močna sila, ni nobenega dvoma, to ve vsakdo, ki jo je kdaj doživel, vprašanje pa je, ali vselej žene ljudi. Če bi jih vselej gnala, bi to namreč opazili. Kaj bi videli? Zaznali in prepoznali bi strastno predanost ljudi. Ne toliko predanosti stvarem, mrtvim predmetom, denarju ali objektom, ljubezen do predmetov in denarja je čudna in pogosto srhljiva reč, temveč drugim ljudem, živim bitjem. Ljubezen je gonilna sila, zaradi katere se ljudje strastno obračajo k drugim ljudem in živim bitjem. Zakaj, čemu? Kaj želi človek v strastnem odnosu do drugega človeka? Vemo, kaj želi v strastnem odnosu do denarja, še več denarja, kajpak, toda kaj prinaša ljubezen do drugega človeka?

Zakaj z velikim veseljem berem tole knjigo: Dean Moyar. Hegel's Value: Justice as the Living Good (Oxford University Press, 2021)? Z veseljem jo berem zato, ker mi branje uresničuje staro željo, ki ima tri koordinate. Ko sem pri enajstih letih pričel z branjem, zahvaljujoč knjižničarju, ki je očitno znal z otroki in je vedel, kako pomembno je branje, nisem mogel vedeti, kakšno srečo sem imel, da sem se srečal z njim, sploh pa nisem mogel vedeti, katere so razsežnosti dobrega branja in za kaj so koristne.  Po mnogih letih se zato vračam k enajstletnemu otroku in mu pripovedujem, kaj se je takrat začelo dogajati in kako hvaležen sem gospodu knjižničarju.

Poročajo, da je okrevanje po pandemiji v obliki črke V vse verjetnejše, vsaj v Ameriki, to naj bi bila vsekakor radostna vest, prav tako poročajo, da delniški indeksi in kriptovalute postavljajo nove rekorde. Novih rekordov pa ne postavlja psihologija blagostanja, prav tako jih ne postavljajo ideje pravičnosti, solidarnosti, etičnosti, vzajemnega altruizma in osebnostne rasti, posttravmatske rasti, da ne govorim o duhovnosti in razumnosti obnašanja človeštva. Inteligentno delovanje ljudi zaradi kriptovalut ni nič večje, okrevanje v obliki črke V ne prispeva k razumnemu odzivanju na podnebne spremembe.