Včasih se človek počuti, kot bi bil tujec v lastnem življenju; kot bi bil tujec samemu sebi, kot bi bilo življenje nekaj tujega in nerazumljivega. Zdi se nenavadno in neverjetno, saj smo prepričani, da so tujci kvečjemu drugi ljudje, da smo sami sebi blizu, da se poznamo, kot poznamo lastni žep. A ni res. Človek je lahko tuj celo samemu sebi. Problem pa ni v tem, resnični problem nastane, ko človek ne kaže interesa, da bi tak razcep razumel in globoko dojel, da bi ga upošteval. Če bi ga, bi se namreč korenito spremenil. Postal bi strpnejši in solidarnejši – s seboj in z drugimi ljudmi, s sotrpini. Globoko bi se zamislil nad spoznanjem, da je vsak človek tujec ne le drugim ljudem, temveč tudi sebi. Torej je v tem vsakdo enak vsakemu drugemu. Ta enakost je zelo človeška, značilna je za ljudi. Če jo razumemo, smo na dobri poti k še boljšemu razumevanju sebe in lastne razcepljenosti. Morda potrebujemo tako razumevanje danes celo bolj kakor v preteklosti. Ali kot je zapisal Emmanuel Lévinas v knjižici z naslovom Humanizem drugega človeka (Humanisme de l'autre homme): razumeti svojo človeškost skozi človečnost drugih ni le mogoče, ampak je tudi zelo nujno. Kaj to pomeni?

Ko se v Evropskem parlamentu v Strasbourgu začne razpravljati o vladavini prava v Sloveniji, vemo, da je nekaj hudo narobe. Ljudje ne začnejo razpravljati o vladavini prava, ko je ta nesporna, samo zato, ker imajo slučajno pet minut časa. Razpravljanje je še pomembnejše v luči večnega zatrjevanja, da potrebujemo vladavino prava in da je njegovo vladanje civilizacijski dosežek brez primere. Ne obstaja torej politik, ki bi bil proti vladavini prava, in ne obstaja politična stranka, ki v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih ne bi nenehno ponavljala in zapisovala v svojih programskih dokumentih, da je za vladavino prava.

In da to vzamete kot del mene, kakršna želim biti, pomeni, da se tudi odmikam od nje. To je odmik od sebe, od tistega sebe, ki trpi, od tistega dela sebe, ki ga oseba ne želi. Želi se ga osvoboditi, dobro ve in se zaveda, da njena identiteta ni ena sama monolitna svobodna entiteta, ki hodi po svetu in se veseli življenja z drugimi ljudmi. Sprašujem se, koliko je tamle zunaj ljudi, ki verjamejo, da so svobodni, obenem pa bi iskreno rekli, da obstaja del njih samih, ki nikakor ni svoboden? Kdo potemtakem terja svobodo, ko ljudje vzklikajo, da so svobodni in da hočejo svobodo, kateri del osebe?   

Popoldan me je doma že čakala knjiga, ki sem jo naročil pred nekaj dnevi. Kakšen luksuz. Klikneš dvakrat z miško in čez nekaj dni je knjiga na pragu tvojega doma, čeprav je prepotovala več pol Evrope. Njen naslov je How to Live. What to Do, spisal jo je Josh Cohen. Preberem jo. Sledi moj prvi odmev.

Verjetno še dolgo ne bomo živeli v svetu, v katerem bi bila osebnostna in duhovna rast ljudi pomembnejša od rasti dobičkov, preoblikovanja ljudi v človeški kapital, instrumentalnosti uma in obsedenosti s tehnološkim razvojem oziroma nenehnim napredovanjem. Čeprav nam je že dolgo dobro znano, kako pomembna je duhovna rast ljudi za njihovo blagostanje, se pogosto obnašamo, kot da nas v resnici ne zanima, ker je toliko drugih zadev, s katerimi naj bi se ukvarjali, saj se nenehno srečujemo z njimi. Duhovna rast je zato pogosto le komercialna storitev, bolj ali manj draga ponudba na trgu, modna zahteva ali prevarantska religiozna obljuba sreče. Posvečanje duhovni rasti je podobno prevladujočim medicinskim praksam, ki so na voljo ljudem, potem ko so že bolni. Zlasti psihiatri že zelo dolgo zavračajo duhovnost pacientov, medtem ko sodobne znanstvene študije dokazujejo, da je duhovnost celo kritični vidik duševnega zdravja oziroma skrbi zanj. Spiritualno ali duhovno psihoterapijo pacienti tako pogosto postavljajo celo na prvo mesto, ko jih vprašajo, česa si najbolj želijo, kaj mislijo, da najbolj potrebujejo. In ne obstaja tableta za duhovno rast.

Zadnjič je nekdo dejal, da je aktualna slovenska šolska ministrica pravzaprav druga Marija Terezija, ker je toliko naredila za šolstvo. Naj kar takoj pripomnim, da rajnka cesarica sprva sploh ni marala za javno šolo in je popustila šele pod pritiski ministrov, ki so ji razložili, da je za imperij nadvse dobro, če ima javni šolski sistem in vsaj malce izobražene in usposobljene delavce, če hoče resno tekmovati z drugim, britanskim, imperijem. In cesarica je kajpak hotela tekmovati, zato je slišala na to uho, saj je želela, da je njen imperij boljši od sosednjega, kar pomeni, da je slednjič privolila. In šolski sistem, na primer v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah, še vedno v veliki meri temelji na preprosti ideji, ki jo je imela v glavi tudi cesarica. Takole je bržčas razmišljala, ko je imela ravno nekaj časa za oddih.

Naslov zapisa je revolucionaren, a to ne more biti presenečenje; ne bi smelo biti. Argumentov zanj je namreč več kot dovolj. Že nekaj časa je tako. Ni treba nazaj do Marxa, saj zadošča razumevanje aktualnih podnebnih sprememb in pandemije koronavirusa. Objektivni podatki o dogajanjih in procesih so neizprosni, kdor razume eksponencialno funkcijo, ve, kaj se dogaja in kaj se še bo dogajalo. Ve zlasti, da podnebne spremembe niso počasno, linearno spreminjanje, zaradi katerega bi bili lahko mirni do leta 2100, temveč so procesi, ki jim v določenem trenutku sledijo nenadne, abruptne spremembe, ki jih sicer ne moremo natančno predvideti, zato pa vemo, da se bodo gotovo zgodile. Čas za novo družbo je zato tudi nemogoč čas. Možno je namreč, da časa za počasno izgrajevanje nove družbe kratko malo ni več dovolj. Abruptne podnebne spremembe bodo nenadoma spremenile koordinate življenja velikega števila ljudi, zato bo potreba po novi družbi aktualna in pereča brez mahanja z Marxovim Kapitalom v roki. Če bomo hoteli preživeti, to pa bomo zagotovo želeli, bomo preprosto prisiljeni ustvarjati novo družbo pod drugačnimi pogoji, v bistveno drugačnih okoliščinah. Trenutno se še lahko pregovarjamo, ali jo res potrebujemo ali ne, lahko modrujemo, kako jo zgraditi, če se strinjamo, da je napočil čas zanjo, toda že jutri bo povsem drugače. Modrovanje bo odveč in bo nesmiselno, celo absurdno. Preseganje usode podnebnega zloma bo takrat samoumevno in zelo očitno, nekateri ljudje pa bodo za nazaj ugotavljali, kaj vse smo zamudili, ko je bilo še dovolj časa za izgradnjo nove družbe. Zdelo se bo, kot da ljudje nujno najprej potrebujemo zlom, da bi se šele kasneje ovedli, kaj smo spregledali in kaj vse smo neracionalno zanikali. Na predavanju 3. decembra bom tako izpostavil pomen nove generacije mladih ljudi, ki se bodo morda obnašali bistveno drugače kot pripadniki starejših generacij. Zamišljanje novih prihodnosti je namreč bolj naloga mladih, kot pa je naloga starih, kar je prišlo do izraza zlasti nedavno v Glasgowu, kjer so starci pripovedovali pravljice mladim, ti pa so jim odgovarjali bla, bla, bla.

Ko se otrok boji pošasti pod posteljo ali zlobnega škrata, ki naj bi se skrival v omari, mu lahko razložite, da takih pošasti in škratov sploh ni, lahko pogledate skupaj z njim pod posteljo ali v omaro, se prepričate na lastne oči, da pošasti tam zares ni, a otrokov strah zaradi tega ne bo kar izginil. Ponoči, ko bo otrok sam v sobi, se bo silovito vrnil.

Stopili naj bi torej iz sveta povprečja v svet dosežkov. Tako veleva propaganda. Kaj pa, če je zadeva zapletenejša? V resnici namreč že živimo v svetu, v katerem nenehno skušamo nekaj doseči, se povzpeti, nekam splezati, biti nekdo, saj propaganda vpliva na vrsto ljudi, ker je preprosto povsod, kot je voda v oceanu za ribe, ki plavajo tam, vsepovsod. Današnje povprečje je, če bi vprašali ljudi, ki so živeli pred dvema generacijama, že nekaj, o čemer so oni takrat lahko le sanjali ali pa celo niso imeli nobene ideje, da je mogoče doseči kaj takega, kar je danes – čisto povprečje. Podobno ima danes vsak šolar v glavi neprimerno več znanja o svetu, kot so ga imeli vsi srednjeveški filozofi in teologi in drugi ljudje, ki so pisali debele knjige, skupaj. Večina ljudi takrat ni znala niti brati niti pisati, o strukturi sveta, ki je narejen iz atomov, pa so vedeli toliko kot nič. In leta 3000 bo veljalo, da smo bili ljudje iz leta 2021 še neverjetno naivni in vraževerni. Resnično, naše neznanje o svetu je velikansko, in ne vemo niti tega, kaj vse je še tam zunaj, česar ne vemo. Torej ne vemo, česa vse ne vemo. Zakaj se potem ne bi preprosto naslonili nazaj in uživali v tem kratkem času, ki nam je na voljo, ter prepustili novo vednost zanamcem? Če nečesa danes ne moremo vedeti, pač ne moremo vedeti. Jutri bomo vedeli, ker po malem vendarle v razumevanju sveta ves čas napredujemo.

Ne bom več verjel, da so bili partizani med vojno na pravi strani. Pravijo namreč, da niso bili na pravi strani, da so bili na napačni, ker so bili komunisti. Ne bom več verjel, da je Zemlja okrogla, ker so mi oni dan rekli, naj si pogledam na medmrežju argumente, da je ploščata – sem šel pogledat in so me prepričali. Ne bom več trdil, da je dva krat dva štiri, ker je zadnjič nekdo pripomnil, da še noben matematik ni dokazal, da je to sploh res. Ne bom se več tuširal. Sem slišal, da je nekomu zdrsnilo na mokrih tleh, padel je in si močno poškodoval glavo. Ne bom več hodil po cestah. Zadnjič je neki pijani voznik povozil peško, ki je umrla na kraju nesreče. Ne bom več pil vode, ker je pisalo v časopisu, da ni najbolj zdrava niti ta iz pipe niti ona iz plastičnih steklenic. Ne bom več jedel, ker je v hrani cel kup nevarnih zadev, kot sem slišal na nekem forumu. Ne bom več uporabljal prenosnega telefona, ker mi je nekdo sporočil, da nam prisluškujejo. Ne bom več dihal. Je bilo rečeno, da je v zraku veliko trdih delcev, zaradi katerih lahko dobiš pljučnega raka. Ne bom se vozil z avtomobilom, ker je nekdo rekel, da se je njegov znanec peljal z avtom, pa je ta crknil sredi ceste, potem pa je imel same težave z njim. Ne bom skakal v vodo, ker je nekdo skočil, je bilo na poročilih, potem si je pa zlomil vrat in je danes invalid. Ne bom več prijazen do ljudi, ker nekateri mojo prijaznost vztrajno ignorirajo. Ne bom več verjel znanstvenikom, ker so za soboto napovedali lepo vreme, potem pa je popoldan deževalo in sem bil čisto moker. Ne bom več hodil v gozd, ker so tam klopi in ga je en človek že dobil, ker mi je rekla soseda. Ne bom več hodil v gore, ker je nekdo rekel, da je nekdo šel v gore, pa je udarila strela ravno v njega, zato je bil na mestu mrtev. Ne bom več kuhal hrane na štedilniku, ker je na medmrežju pisalo, da je nekdo kuhal, potem je pa pozabil, da je kuhal, in se je vse vžgalo, zato je zgorelo stanovanje. Ne bom več pošiljal sporočil preko spleta, ker je nekdo rekel, da jih prestrežejo, potem imaš pa lahko cel kup problemov. Ne bom več kritično mislil, ker je bilo na televiziji, da če preveč kritično misliš, ti javno očitajo, da si preveč debel ali pa premalo, potem te je pa sram. Pravzaprav ne bom več iskreno govoril, ker jih itak dobiš po grbi, če kaj rečeš. Ne bom več bral knjig, ker je to samo izgubljanje časa, saj v eni knjigi piše, da je nekaj zeleno, v drugi pa, da je ista stvar rdeča – potem si samo zmeden in nikoli ne veš, komu verjeti. Ne bom se cepil proti koronavirusu, ker je soseda rekla, da se je njen žlahtnik cepil, potem ga je dva dni bolela roka, imel pa je tudi glavobol.