Pred nekaj dnevi je poslanka na nacionalni televiziji kritično izjavila, da raven komuniciranja v parlamentu pada. Za padec je obtožila svoje politične nasprotnike z leve. Tako obtoževanje je kajpak pričakovano, saj človek na splošno težko reče, da je za padec ravni komuniciranja odgovoren sam. V svojih očeh je praviloma žrtev, medtem ko je nasprotnik napadalec. V javnosti je najbolj učinkovito obtožiti ga in se prikazati kot žrtev, ki ji napadalci hočejo slabo. Razen ko ni, kajti komuniciranje je zelo zahtevna zadeva. Zahtevnejše je pogovarjanje, toda tudi komuniciranje terja veliko prizadevanja, saj nikoli ne veš, kdaj se boš sam spustil na raven, ki ti ni v čast. Isti poslanki se je te dni zgodilo prav to. Ustvarila je profil za ustvarjanje lažne javnosti. To je žargonski izraz, ki pomeni maskiranje ali prikrivanje sporočil, da se v javnosti zdi, kot da izvirajo iz lokalnih udeležencev. Oseba torej podtakne sporočilo javnosti nekomu, ki sporočila v resnici ni ustvaril. Kakšna raven komuniciranja je to?

Najprej pokurimo velikanske količine fosilnih goriv in verjamemo, da je jedrska energija nevarna, zato zapiramo jedrske elektrarne. V ozračju se nabirajo velike količine ogljikovega dioksida, zato postaja življenje vse nevarnejše. Podnebne spremembe so vse bolj katastrofalne. Dogajajo se spremembe, med katere sodi tudi prodor zelo mrzlega zraka daleč na jug, kar se je zgodilo te dni v ZDA. Zelo prizadeta je zvezna država Teksas. Milijoni prebivalcev so brez električne energije in težko prenašajo nizke temperature, ker na tak mraz preprosto niso bili pripravljeni. Sočasno nekateri ljudje že pomladno čivkajo, da bodo tudi prihodnje zime ponekod izjemno mrzle, to pa naj bi pomenilo, da bo treba pokuriti še več fosilnih goriv, zaradi česar bo v ozračju še več ogljikovega dioksida, podnebne spremembe pa bodo še bolj katastrofalne. Kako je mogoče reči kaj takega?  

Številne izjave slovenskih politikov in oblastnikov so zaskrbljujoče. Tako enostavne so, tako preproste in tako črno-bele, da moramo poseči po arzenalu merskih instrumentov, ki jih uporabljajo psihologi, in se prepričati, kako je s kognitivnimi zmožnostmi ljudi, ki naj bi se dnevno odločali o kompleksnih družbenih problemih in delali v prid ljudstva. To res moramo narediti že zato, ker smo zainteresirani za lastno blagostanje in nam ni všeč, kaj delajo z nami in kam potiskajo voz. K sreči so znanstveniki to že naredili namesto nas, zato je dovolj, če skrbno premislimo, kaj so ugotovili. Najprej pa droben ovinek, ki ni brez povezave z današnjo temo.

Nekdo vzame v roke fotografijo, na kateri je podoba srečne družine, in reče, da je ta podoba tisto, kar želi desnica oziroma določena politična stranka z desne strani, kot se reče. Želi torej srečne družine. Ki pa so zelo natančno določene: moški, ženska, otroci. V trenutku avtomatično izloči vse mogoče oblike družine, tudi tiste, ki jih že nekaj časa sestavljajo otroci, geji in lezbijke. Torej hoče desnica nekaj, kar je že povozil čas. In pravzaprav ni jasno, kako bi to, kar hoče, uresničila v praksi. Kako narediš, da bodo vse družine enake? Tako, da prepoveš vse druge oblike družine razen tiste, ki je objekt tvoje želje. Na primer z zakonom. Tako kot lahko prepoveš splav – na primer na Poljskem. A kako lahko z zakoni urejaš življenje ljudi in določaš, kako smejo biti skupaj in kako ne smejo? Samo s silo. Isti človek nato vzame v roke še drugo fotko, ta je iz Roga, in reče, da je na njej nekaj, kar hoče levica. Na fotki je precej neurejen prostor, v katerem je veliko krame. Izmed vseh prostorov v Rogu vzame eno in reče, da je to nekaj, kar želi levica. Torej naj bi želela, da je krama vsepovsod, da živijo ljudje v neurejenih prostorih. Kako je mogoče, da razumem človek verjame kaj tako bedastega?

Umrl je Đorđe Balašević. Na infekcijski kliniki v Novem Sadu. Zaradi novega koronavirusa. Od nekdaj sem ga poslušal s posebno strastjo do življenja. Še v Jugi, ki je že zdavnaj ni več. Soustvarjal je svet, v katerem je bilo nekaj neopisljivega, univerzalnega in absolutnega, nekaj, kar bo ostalo tam za vedno. V Butalah je čisto drugače. Ko sem oni dan nekomu rekel, da sem bil že dvakrat cepljen proti novemu koronavirusu, mi je dejal, da se sam ne bo cepil, ker je v cepivu nekaj, kar spreminja naš genom. Na vprašanje, kako ve, da je to res, je odgovoril, da s takimi vprašanji samo brez veze kompliciram in da bo že kmalu vse jasno. Malo sem ga še potipal, zato sem mu zastavil novo vprašanje, in sicer sem ga vprašal, kaj meni, katera vrsta energije, ki jo uporablja človeštvo, je najnevarnejša. Kot iz topa je odvrnil, da jedrska in da je zato treba zapreti vse jedrske elektrarne. Dodal sem, da številke kažejo čisto nekaj drugega, da je daleč najbolj nevarna energija iz fosilnih goriv, ker letno umre zaradi svinjarije, ki se nabira v ozračju, nekaj milijonov ljudi, in sicer zaradi pljučnih bolezni, kot je na primer rak, bolezni srca, infarkta. V zadnjih petdesetih letih je tako po vsem svetu umrlo okoli sto milijonov ljudi samo zaradi onesnaženega ozračja, kamor vsak dan pošiljamo ogromne količine umazanije in trdih delcev, ker kurimo fosilna goriva, sem še dodal. Odvrnil je, da se preveč obremenjujem z znanostjo, da znanost ni vse, da preveč berem in da se mi bodo skisali možgani. Rekel sem mu, da se od branja knjig še nikomur niso skisali možgani in da ti delujejo po zelo zanimivem mehanizmu, ki pomeni, da nevronske mreže izgubljajo funkcije, če jih ne treniramo, to pa dolgoročno pomeni, da se človeku sicer nujno ne skisa, tvega pa demenco ali vsaj upad kognitivnih funkcij. Sicer pa sva se razšla v prijateljskih tonih. Dodajam tole.

V sodobnih kapitalističnih družbenih okoljih je mogoče zlahka pritrditi Lévinasu, ki je pred časom zapisal, da izginja in ugaša, kar je sam imenoval etična predanost drugemu. Morda ne moremo kar refleksno sklepati, da je bilo take etične predanosti nekoč bistveno več kakor danes, saj nimamo o tem nobenih zanesljivih podatkov, kljub temu pa lahko razmišljamo, kaj se dogaja v naših življenjih, da je kaj takega vendarle mogoče reči, da je izjava smiselna in da lahko o njej resno razmišljamo. Predvčerajšnje predavanje sem tako zaključil s kratkim komentarjem k izvrstni knjigi z naslovom Levinas' Politics: Justice, Mercy, Universality, pod katero je podpisana izraelska profesorica politične teorije Annabel Herzog. Obstaja posebna izkušnja, zelo posebna izkušnja, zaradi katere se ego bistveno spremeni; to je izjemno pomembna izkušnja.

Ali lahko človek, četudi je na vrhu oblasti, dela, kar hoče? Seveda ne, tako se samo reče. No, lahko počne, kar hoče, če vlada v Severni Koreji, v demokratičnih družbah pač ne more. Tudi če bi poskusil delati, kar bi hotel, bi hitro spoznal moč demokracije. Pa vendar je smiselno prav v luči zapisanega vnovič premisliti pomen štiridesetdnevnega posta, ki se za nekatere vernike pričenja prav danes. Ne vem sicer, zakaj se človek ne bi postil tudi sicer, na primer enkrat tedensko, kot se postim sam, ali vsak dan, to imenujemo s tujko intermittent fasting, ampak tako je udobneje. Post vernikov spremlja besednjak, ki naj bi bil zgovoren: večja skrb za bližnje; potresanje s pepelom; odrekanje napuhu; hrani in pijači; duhovna prenova, da bom laže molil; odpovedovanje napakam ali njihova omilitev. Če bi bilo vse res tako preprosto, bi bili navdušeni in svet bi se z ljudmi vred hitro spreminjal na bolje, vendar preprosto ni. V volčjem gozdu namreč ni mogoče uvesti nobenega (novega) zakona. Tudi kadar je drugi človek neskončen zame, kot bi nemara pripomnil Emmanuel Lévinas, lahko omejim obseg svojih dolžnosti do njega do neke mere, vendar le do neke mere. Razumevanje odgovornosti do bližnjega, do sočloveka sicer pomeni omejevanje mojih dolžnosti in ne potiska v ospredje mojih pravic, toda človek se težko spreminja, zlasti pa se ne more kar odreči napuhu in vsemu temu, kar je sicer organski del vsakdanjega življenja, za katerega večkrat kdo reče, da se je treba v njem obnašati tako, kot terjajo zakoni kapitalistične proizvodnje in potrošnje dobrin. A Jezus definitivno ni bil kapitalist. Danes imam predavanje.

Čisto naključje je, da skuša KUL odstraniti z oblasti trenutne oblastnike, da bi se na položaje povzpeli sami. Oblastnikom očitajo vse mogoče, jaz pa se pripravljam na predavanje in berem zanimive knjige. Ena izmed njih je tale: Global Mental Health and Neuroethics (uredila sta jo Dan Stein in Ilina Singh).

Celo psihologi pozabljajo, da imajo pred seboj živa človeška bitja. Obremenjeni z obravnavanjem, s storitvami, ovenčanimi z diagnozami, se lotevajo dela z ljudmi, kot da se ujemajo s primeri iz učbenikov in bi se lahko ujemali, če se slučajno še ne. Vse skupaj pa ni niti malo čudno. Živimo namreč v svetu, v katerem je vse bolj očitno to, kar imenujemo s tujko information overload ali info-obesity – preobilje informacij ali informacijska debelost. Če dodamo spoznanje o pomenu čustvenega navezovanja ljudi na blagovne znamke, na primer na slavne ljudi in politike kot blagovne znamke, smo že v areni, v kateri je povsem razumljivo, zakaj politiki tako veliko čivkajo in zakaj izgublja pomen pripovedovanje dobrih zgodb, zakaj pozitivna psihologija in ekonomija sreče vse bolj opozarjata na negativne učinke potrošništva in problematičnost izjavljanja strokovnjakov za trge, ki vztrajno ponavljajo, da so najboljši potrošniki čustveno zadovoljni potrošniki, ki sicer niso srečni, so pa vsaj za silo potešeni v svojih pričakovanjih, da bo imelo življenje na prostih trgih smisel in pomen. Filozofija v taki perspektivi preprosto nima nobene vloge niti tedaj, ko jo skušajo sem in tja na hitro predelati v modrosti, za katere upajo, da se bodo prilegale psihološkim spoznanjem o pomenu zadovoljstva in dela na sebi, za katerega skrbijo osamljeni posamezniki, že dolgo razrešeni zahtevne spoznavne dolžnosti, da razumejo družbena in globalna dogajanja.

Bill Gates je izjemno bogat človek. Je milijarder. In ima mnenja – kot vsak človek. O tem in onem. Na primer o podnebnih spremembah. Pravi, da se rad uči, da rad spozna kaj novega. Tudi Sokrat je rad spoznal kaj novega. Prav zato je dobro še enkrat razmisliti, kdo je bil. In česa bi se Bill Gates lahko naučil od njega, saj trdi, da se rad uči.