Zanikanje realnosti ni nacionalni šport. Nobene zveze nima s športom, je pa povezano s psihopatologijo ljudi in tega, kar imajo med seboj. Toda tokrat me zanima nekaj čisto drugega. Ki je morda res nekaj drugega, morda pa niti ni.

Kot po navadi berem jutranji časnik, The Guardian. Trajnost je v središču evropske razprave o obnovljivi energiji. Super. Prizadevanja za nadomestitev premoga, enega največjih svetovnih virov emisij ogljika, s čistejšimi viri energije je glavna prednostna naloga v boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni. Odlično. Zdi se, da prehod na kurjenje lesa v obliki peletov ponuja preprosto in teoretično ogljično nevtralno alternativo elektrarnam na premog, saj drevesa med rastjo absorbirajo ogljikov dioksid iz zraka. Naravnost fantastično. Kako preprosto je vse skupaj! Sekaš drevesa, sadiš nova, ljudje imajo čisto energijo. Ali pa je tudi nimajo, kajti v peči kurjenje lesa sprosti več ogljikovega dioksida na enoto energije kot kurjenje plina, nafte ali celo premoga. ???

Zdi se, da nihče nima dobre ideje, zakaj se v Sloveniji krivulje, ki kažejo na število okuženih s koronavirusom, nikakor ne ukrivijo navzdol. Nekateri poskušajo pojasniti vse skupaj z idejo, da so Slovenci in Slovenke pregovorno ubogljivi in da zdaj očitno ne ubogajo – na primer oblasti in znanstvenikov. Torej: pregovorno so ubogljivi, vendar se je očitno nekaj zgodilo, da prav sedaj nenadoma niso. Mislim, da brcajo v temo.

Resnica ni pomembna. Pomembno je moje mnenje. Imam pravico do njega. Lahko ga širim in delim z drugimi ljudi. Na voljo so izjemno zmogljive mašine, ki mi to omogočajo. Moje mnenje lahko v trenutku in kadarkoli doseže milijon ljudi po vsem svetu ali več. Pomembno je, da imam veliko zadetkov; in veliko sledilcev. Resnica je zastarela. Koga briga, kaj je objektivno res? Življenje je kratko in ga je treba uživati, dokler ga še lahko. Take so osnovne koordinate postmodernega cinizma. Zastopajo ga tudi številni politiki, ki uživajo status ljubljenega voditelja. Ali ljubljene voditeljice. Resnica izgublja, z njo pa vsi mi. Trije naslovi člankov v današnji številki časnika The Guardian: NASA poroča, da je bilo leto 2020 najtoplejše, odkar merimo temperature; ZN opozarjajo, da se države prepočasi prilagajajo zlomu podnebja; Vodilni znanstveniki svarijo pred množičnim izumiranjem in podnebnim sesutjem.

Kako nerazumno ali neracionalno se vede človeštvo pod vodstvom gigantskih korporacij in bajno bogatih posameznikov oziroma njihovih lastnikov, je razvidno tudi iz tega, kar sledi. Iz dneva v dan tako ne poslušamo le, naj razmišljamo s svojo glavo, naj bomo kreativni in naj kritično mislimo, poslušamo tudi lajno o gospodarski in vsakršni rasti vsega. Videti je, da so nekateri ljudje prav obsedeni z rastjo; obsedeni so tako močno, da pride na misel beseda manija. Nekateri avtorji tako že zelo dolgo govorijo o maniji rasti (growthmania). Na primer. Davnega leta 1983 izide članek z naslovom Growthmania or Sustainable Economy (Manija rasti ali trajnostno gospodarstvo) (Jack Mundey, Australian Left Review, zima 1983, str. 60–62). Govorjenje o trajnostni rasti tako ni staro nekaj let, kot se zdi marsikomu, nekaj let je zgolj modno, temveč je staro vsaj nekaj desetletij, le da leta 1983 večina politikov, voditeljev in drugih ljudi niti približno ni bila pripravljena razmišljati o naslovu tega članka. V resnici pa sega razmišljanje o problematičnosti rasti še dlje v preteklost. Leta 1974 tako izide članek z naslovom Steady-state economics versus growthmania: A critique of the orthodox conceptions of growth, wants, scarcity, and efficiency (Ekonomija v stanju dinamičnega ravnovesja v primerjavi z rastjo: kritika ortodoksnih konceptov rasti, želja, pomanjkanja in učinkovitosti) (Herman E. Daly, Policy Sciences, 1974, št. 5, str. 149–167). Skoraj pol stoletja mineva od takrat. Manija je kajpak iz reda patološkega. Tega nikakor ne bi smeli pozabiti, ko nam spet pride na misel želja, da bi se po pandemiji vračali v nekakšno normalnost. Kar je normalno, je namreč v resnici patološko skoz in skoz.

Steve Jobs bi morda živel še danes, če ne bi razmišljal s svojo glavo, ko je izvedel za diagnozo, bilo je leta 2003. Imel je obliko raka, za katero zdravniki trdijo, da je ozdravljiva. Namesto zdravljenja, ki so mu ga takrat predlagali zdravniki, se je odločil za nekakšno alternativo, če jo je sploh mogoče tako imenovati. Ko se je končno vendarle vrnil k zdravnikom, da so ga operirali, je nehal misliti s svojo glavo in se je raje podredil ljudem, ki vedo o takih boleznih veliko več kakor on.  Odločil se je za operacijo, a bilo je prepozno. Umrl je oktobra leta 2011.

Po nedavnih dogodkih v ZDA, v katerih je umrlo pet ljudi, je Nancy Pelosi včeraj izjavila: Trump is deranged, unhinged, dangerous president. Deranged razumemo kot mentalno neuravnovešen, moten, zelo čuden ali ekscentričen. Beseda unhinged pomeni nestabilen, beseda dangerous pa nevaren. Amerika ima torej v tem hipu predsednika, ki ga kongresnica razume kot neuravnovešenega in nevarnega. Bolj ali manj strastno pa ga podpira več kot sedemdeset milijonov Američanov in Američank. Torej ne govorimo o majhni skupinici skrajnežev, ki vztrajno izjavlja, da ljubi svojega voditelja. Je to obrobni družbeni pojav? Seveda ne. Če pa dodamo še podatek, objavljen danes, da je Twitter blokiral več kot sedemdeset tisoč računov, ki so v glavnem namenjeni širjenju teorij zarote pripadnikov gibanja QAnon, je zadeva še resnejša, kajti teorije zarote z lahkoto pridobivajo nove in nove člane. Vse to terja temeljite premisleke, da bi ugotovili, kaj se dogaja v svetu, v katerem naj bi iz dneva v dan živeli bolje, kako je vse skupaj sploh mogoče v letu 2021.

V sredo imam torej predavanje z naslovom Teorija kognitivne kreativnosti. Razmišljanje o stresu, travmi in posttravmatski rasti zajema tudi kognitivno kreativnost. Na prvi pogled sicer ni videti, zakaj bi bilo to nujno, toda skušal bom pokazati, da je osebnostna rast človeškega bitja zavezana tako kognitivni kreativnosti, ki je tudi kreativnost telesa, kot želji in težnji po sreči.

Nenehno poudarjanje pomena vračanja v normalnost ima tudi razsežnosti, ki jih počasi in zanesljivo ustvarjajo drobne vsakdanje izkušnje, kot je ta, o kateri nameravam spregovoriti, saj je pomembna in verjamem, da velja za veliko število ljudi. Nihče je ne želi, ker je neprijetna, neprijazna in primitivna, boleča in škodljiva, pa vendar naj bi se vračali v normalnost, v kateri jih kar mrgoli. Na globalni ravni ima nenavadnega partnerja v podobi Donalda Trumpa, ki že nekaj let dokazuje vsemu svetu, kako prav imajo raziskovalci, ki pravijo, da na primer fašizem ni bil od samega začetka izdelan program nekaterih blaznežev, temveč je v glavnem nastajal sproti, tako rekoč iz dneva v dan, in krepil občutke, čustva in misli, ki jih ljudje spontano doživljajo in imajo za svoje. Ljudje morajo biti tako najprej dolga leta potopljeni v ozračje vsakdanjega življenja, v katerem se dogaja množica drobnih zadev, a nobena ni taka, da bi ljudje želeli ali mogli narediti kaj, da bi zadržali kaleče gibanje, saj dolgo časa zavest ne ve, kaj se v resnici dogaja. Utrjevanje fašizma tako poteka na mnogo različnih načinov, za katere bi lahko rekli, da so svojevrstni eksperimenti, kako daleč je mogoče iti, kaj vse si je mogoče dovoliti, ne da bi te kdo ustavil. Eksperimenti so sprva del normalnosti, vsakdanjosti, so naivni in trivialni, nekateri so videti celo naravni, tako kaže zgodovina 20. stoletja, potem pa počasi prerastejo v vse bolj prefinjene, sistematično načrtovane projekte, ki jih na neki točki preprosto ni več mogoče ustaviti. Vsakdanje izkušnje, drobne, kakršne pač so, potrjujejo zapisano; možnost fašizma ne izgine enkrat za vselej že samo zato, ker si tako želimo. Naj orišem vsakdanjo izkušnjo, o katere sem nameraval spregovoriti.

Včeraj popoldan, pravzaprav je bilo proti večeru, sem imel predavanje za učitelje neke šole. Naslov predavanja je bil Vedenjsko težavni otroci v učnem prostoru. Tak naslov so mi predlagali. In sem ga sprejel. Čisto naključje je, da je dan pred tem drhal vdrla v ameriški kongres in so zaradi njenega divjanja umrli štirje ljudje. Milo rečeno, so bili vedenjsko problematični ali težavni. A to je le vrh ledene gore, kajti njihovo nebrzdano divjanje ni bil zgolj temen dan v ameriški zgodovini, kot je po dogodkih izjavil novoizvoljeni predsednik Biden, temveč je bil delček mozaika v velikem prostoru, v katerem je vulgarnost politikov na dnevnem redu, za moralne standarde se zdi, da jih lahko vsak dan še nekoliko znižamo, za opis odnosov med politiki in volivci pa je zelo pri roki ljubezensko izjavljanje, da se ljubijo – tako kot politiki ljubijo volivce, ti ljubijo politike. Za ljubezenska razmerja pa velja, da so polna strasti.