Nekdo je te dni rekel, da je književnost zanimivejša od filozofije. Včasih mi kdo reče, da so knjige boljše/zanimivejše od filmov, posnetih po njih. Sem ter tja pa slišim, da se je v življenju najbolje zanašati na zdrav razum, na preprosto kmečko pamet, kot pravijo, da je filozofiranje zgolj nakladanje teh, ki nimajo pojma o resničnem svetu, da je torej nezanimivo. Kaj mi hočejo povedati in čemu?

Post je začasno odpovedovanje hrani. Človek se odloči zanj, ker hoče narediti nekaj za svoje zdravje. Ve, kako koristen je, ker pozna znanstvene izsledke, ki to potrjujejo. Zelo dramatično pa je, ko se skupina ljudi odloči, da je pripravljena stradati do smrti, ker se zaveda, da so podnebne katastrofe tako dramatične, vladne poteze, ki bi jih lahko zmanjšale in celo preprečile, pa tako neodločne, da je treba narediti nekaj, kar bistveno presega vsakdanje klišejsko zatrjevanje, da bomo zaprli en rudnik ter do leta 2050 zmanjšali količine ogljikovega dioksida v ozračju in v oceanih za nekaj odstotkov. V današnji številki časnika The Guardian tako berem prispevek z naslovom The German activists starving themselves to make politicians face the climate crisis (Kate Connolly). Slogan skupine je Gladujemo, ker podnebna kriza ubija. Sedaj pa pomislite.

Smrtonosni koronavirus, ki ubija, je še vedno pogosto predmet zanikanja, racionaliziranja in najrazličnejšega manipuliranja, ki naj nekaterim ljudem zagotovi vsaj za silo oprijemljive argumente, da se jim ni treba cepiti, čeprav lahko zaradi tega zbolijo in umrejo. Mladi, ki stradajo v Berlinu, razmišljajo bistveno drugače, vendar je vprašanje, če jih bo sploh hotel kdo poslušati. Politiki namreč ne marajo revolucionarnih idej, ne marajo radikalnih dejanj, čeprav znanstveniki pozivajo natanko k takim dejanjem, če nočemo, da se Zemlja spremeni v Venero. Tudi sicer ljudje ne marajo idej in dejanj, ki mečejo iz tira navidezno stabilnost vsakdanjega življenja.

Iz tira jo že lep čas mečejo podnebne spremembe, vendar jih je mogoče zanikati ali pa zmanjševati njihov pomen. Iz tira jo meče tudi smrtonosni virus, toda tudi njega je mogoče zanikati, mogoče pa je celo povečevati občutke, da nas hočejo zastrupiti, spremeniti s cepivom naš genom ali dodatno kontrolirati.

Pričakovati je, da bodo mladi, ki stradajo v Berlinu, deležni obtožb, da pretiravajo in po nepotrebnem ogrožajo svoja življenja. Podnebna kriza dejansko ubija, toda ljudje smo očitno tako narejeni, da se zganemo šele, ko gori naša lastna hiša, medtem ko po malem celo privoščimo sosedu, ko gori njegova.

V šolah je rutinsko odnos med učiteljem in učencem tak, da slednji sledi prvemu. Kaj dobimo, če zadevo nekoliko obrnemo in učitelj reče učencu: pojdi, jaz bom šel s teboj? Dobimo nekaj novega. Ni pa nujno, da je to zaželeno. Rutinsko vemo, da ni. V družbenem polju je lagodneje obnavljati stare prakse ali slediti eliti, ki obljublja več istega. Tamle zunaj je zato vedno dovolj enakih stavkov, enakih idej, enakih mnenj, enakih izjav, enakega žargona, enakih klišejev, puhlic in sloganov.  Richard Feynman pa naj bi domnevno nekoč rekel tole: Raje imam vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti, kot odgovore, ki jih ne morem postaviti pod vprašaj. Samo pomislite, koliko trditev slišite vsak dan, za katere se zdi, da jih ni treba postaviti pod vprašaj, da jih je treba zgolj molče sprejeti, da se je treba strinjati z ljudmi, ki jih izrekajo. Obrat v razmišljanju o takih trditvah je izjemno učinkovit: tudi če učitelji ne vedo odgovorov na vprašanja, ki jih zastavljajo učencem, to ni problem, kajti skupaj lahko raziskujejo vprašanja in pridejo do dobrih odgovorov ali pa do - boljših vprašanj. Morda je zato  najosupljivejše, kar se lahko zgodi ljudem v vsakdanjem življenju, spoznanje, da se lahko organizirajo sami, da ne potrebujejo hierarhičnih medsebojnih razmerij, da ne potrebujejo gospodarjev nad seboj, da so lahko nosilci lastnih usod, da si pri tem pomagajo, da se učijo drug od drugega, da torej ne potrebujejo večno učiteljev, avtoritet in svetih krav, ki jim je treba slediti, da ni treba vselej ubogati onih zgoraj, da ni treba slediti nikomur, da celo ni treba hoditi za Jezusom. Spoznanje zares osupne in celo šokira, kajti ljudje so večinoma tako navajeni na vse možne oblike odvisnosti, zasvojenosti, indoktrinacije, propagande, sloganov, oglasov, političnih voditeljev, hierarhij, avtoritet, poslušnosti in ubogljivosti, da pogrešajo celo nadzorovanje, mnogi pa preprosto ne morejo samostojno živeti, če ni zraven gospodarja. Elite, ki so kajpak po definiciji zgoraj, s pridom izkoriščajo spontano psihologijo vsakdanjega življenja in rutinske prakse, ki jih poganja, zato se ne trudijo, da bi se kaj spremenilo. Samoorganiziranje ljudi je zato edino upanje. In iz davnine se sveti klasična ideja demokracije, ki pomeni natanko isto. Pomeni, da se ljudje lahko naučijo samoorganizirati in vzeti življenja v svoje roke. Obstajajo učna okolja, ki jih imenujemo samoorganizirana in samoorganizirajoča se. V njih se dogaja nekaj drugega, kot je to, kar se dogaja vsak dan v šolah in drugih učnih okoljih, v katerih otroci predvsem odgovarjajo na vprašanja in se trudijo, da bi bili odgovori čim bolj taki, kot pričakuje učitelj. Mene ne zanimajo otroci, ki se znajo vesti na orisani način, zanimajo me otroci, ki potrebujejo neodvisnost, zanima me emergentno vedenje in zanima me spontano oblikovanje reda, ki ga lahko opazujemo tudi v naravi, kjer ga je, kolikor hočete.     

Te dni pišem vsebino prijave projekta, s katerim bi lahko izkoristili priložnost za oblikovanje šole v oblaku za ranljive družbene skupine, otroke s posebnimi potrebami ali pripadnike in pripadnice prikrajšanih družbenih skupin. Delo mi je v veliko veselje, ker je obenem tudi povzetek dolgoletnega študija sodobnih znanstvenih spoznanj o naravi transformativnega učenja, ki daleč presega prevladujoče oblike informativnega učenja, zaradi katerega otroci v šolah predvsem obremenjujejo spomin. Ni treba veliko refleksije za spoznanje, da je informativno učenje že nekaj stoletij del usposabljanja delovne sile, ki se dobro ujema s kapitalističnimi mehanizmi nadzorovanja ljudi, ukalupljanja njihovega duha in uniformiranja, kar je pomembno zlasti v obdobju neoliberalizma, ko mora biti delovna sila, usposobljena na enem koncu sveta, v trenutku zmožna nadomestiti delovno silo na drugem. Vsa propaganda o kreativnem delovanju in kritičnem razmišljanju se tako razblini ob empiričnem vpogledu v drobovje neoliberalnih praks vsakdanjega življenja. Uniformiranosti je danes neprimerno več kot v preteklosti in je bolj paradoksna. Berem tudi knjigo, ki sem jo dobil v dar: Stephen Kotkin, Stalin: paradoxes of power. Zgodba se prične vznemirljivo in obeta, da bo bralec zares soočen s številnimi paradoksi: Stalinov oče je bil čevljar, njegova mama je bila šivilja in je skrbela za pranje perila. Mladi Stalin je leta 1894 vstopil v pravoslavno teološko semenišče, da bi postal - duhovnik. Ko tole pišem, poslušam skladbo z naslovom Kola, ki jo izvaja Damien Jurado; povezavo mi je poslala Minea. Ni povsem nepomembno, da je video, ki predstavlja skladbo, brez telovadbe, spektakularnih svetlobnih učinkov, glamuroznih oblačil in hrupa. Mladi Stalin bi lahko umrl zaradi črnih koz, vendar ni; namesto tega je nekaj naredil iz sebe, da ne rečem, da je sledil svojim sanjam in na koncu uspel. Njegov uspeh je prepoznaven in je zaznamoval ne le njega, temveč ves svet: brutalno, umetelno, neutrudno gradi kult osebnosti  (str. 4). To tudi pomeni, da napihuje lastni ego in ta doseže razsežnosti, zaradi katerih je skoraj nemogoče dojeti, kako se lahko skromni človek z obrobja družbenega življenja povzpne in je od njega odvisna usoda milijonov ljudi. A ne smemo pozabiti dodati: uspe le, ker obstajajo strukturni družbeni pogoji za njegov uspeh. Če bi Stalin umrl zaradi črnih koz, bi se še vedno zgodila prva svetovna vojna, oktobrska revolucija in svet bi se kljub temu znašel v kaosu (prav tam). Se lahko iz tega česa naučimo? In kakšno zvezo ima vse to z mojim pisanjem prijave za izvajanje projekta šole v oblaku? 

Firence, renesansa. Nepozabni trenutki mladosti, veselja, radosti in osupljivega doživljanja sveta, ki morda res nima Smisla, zato pa je še osupljivejše, da ga lahko ustvarjamo. In kaj je vsakdanje rutinsko življenje v primerjavi s stvaritvijo, ki se imenuje nov otrok? Pred toliko leti.

Renesansa pomeni vnovično rojstvo. Nov otrok je novo rojstvo, je čudež. In oče se veseli čudeža, ki se veseli življenja. Tako preprosto je to.

Življenje ni vedno preprosto. Ne more biti. In prav je tako. Včasih je zapleteno in zahtevno. Seveda, saj je kakor ogenj, ki ga ne moremo nadzorovati ali celo ukrotiti, ne moremo mu določiti, v katero smer naj se giblje. A zakaj, čemu bi ga sploh hoteli nadzorovati in usmerjati? Naj življenje, ta neverjetni in nerazložljivi čudež, usmerja nas.

Tvoja predanost življenju je osupljiva. Je kakor ogenj, ki je življenje. Je življenje samo. Ti nisi osamljena sveča, ki ji plamen ugasne že ob najmajši sapici, si kakor ogenj, ki se veseli vetra, da ga razživi, da lahko še močneje sveti v temi in oddaja več toplote.

Ko bomo znova v Firencah, ali pa v Benetkah, bom še enkrat deležen istega. Vem, da bom. In bom hvaležen. Saj, kaj pa sta togost in odtujenst vsakdanjega življenja v primerjavi z ognjem - še dolgočasje utegne biti zanimivejše.

Tamle zunaj so ljudje, ki hočejo, da ogenj ugasne. Ni jih tako malo. Pa vendar so nemočni, čeprav se včasih zdi drugače in postane človek za hip žalosten.

Moja želja v tem svečanem dnevu? Ne dovoli, da ti pridejo blizu s svojimi poskusi, da bi nadzorovali življenje in ga zmanjšali. Nikoli. Bodi še naprej ogenj, ki se veseli vetra.

Tvoj,

dr

Kaj bi se zgodilo, če bi se veliko ljudi lotilo transformativnega učenja, namesto da uporabljajo površinske strategije učenja, s katerimi predvsem kopičijo znanje na način informativnega učenja? Transformativno učenje je namreč proces, s katerim posameznik nekaj preoblikuje, spremeni. Kaj spremeni ali preoblikuje? Ko je vključen v proces učenja, preoblikuje zlasti to, kar imenujemo referenčni okvir; to je tisti okvir, skozi katerega zaznavamo, doživljamo in razlagamo svet okoli sebe in sebe v njem. Tega ni lahko narediti, ker imamo tak okvir za svojega in se nanj zanašamo samodejno, kar pomeni, da pomembno določa našo osebnost, naše vedenje in naše delovanje. Zaradi tega razvijamo miselne navade, jih krepimo, ohranjamo pa tudi domneve o svetu in o tem, kar se dogaja v njem, kakšen svet sploh je. Tako živijo ljudje, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata, in ni jih mogoče prepričati v nasprotno. Transformativno učenje je tako zelo zahtevno, je pa koristno, dobro in etično, saj pomeni spreminjanje referenčnih okvirov. O učenju govorimo zato, ker so novi okviri odprti, vanje je refleksija vgrajena že vnaprej, zato so tudi fleksibilnejši od starih oziroma obstoječih. Zaradi takega učenja pa se spreminja tudi človek, ki podobno postaja bolj odprt, fleksibilen in zmožen za nove spremembe. Transformativno učenje tako pomeni zamenjavo referenčnega okvira za novega, v katerem se človek bolj raziskovalno loteva resnice tega, kar obstaja, svojega življenja. Nemogoče je dokazati, da je tako učenje slabše od učenja na pamet, kopičenja informacij ali obnavljanja istega. Kaj bi se torej zgodilo, če bi se veliko ljudi lotevalo transformativnega učenja?

V šolah in sicer v življenju prevladuje način učenja, ki ga preprosto imenujemo kopičenje ali asimiliranje znanja, dejstev, podatkov, informacij. Ljudje tako dodajajo k obstoječemu znanju novo znanje. Obstajajo pa boljši načini učenja, ki so redkejši, so pa tudi pomembnejši in učinkovitejši, ker bolj ustrezajo sami definiciji učenja, ki pomeni ustvarjanje novega. Taki načini učenja ne pomenijo dodajanja novega k staremu, temveč pomenijo preobrazbo, transformacijo, preoblikovanje. Prvi način učenja imenujemo transcendentno učenje, drugega pa transformativno. Morda že živimo v obdobju, ko bosta ti obliki učenja ne le eksotična zanimivost za nekatere ljudi, temveč preživetvena nujnost za vse.

Sklicevanje na dejstva je vsakdanja praksa. Ljudje verjamejo, da so dejstva, na katera se sklicujejo, resnična. Da zares obstajajo, da so res to, za kar jih imajo. Vendar je to šele uvod k predgovoru. Dejstva je namreč treba znati razložiti, interpretirati. Tu se navadno zatakne. Nekatera dejstva namreč sprejemamo, drugih ne, za nekatera niti ne vemo. Dejstva ne padajo z neba, zanje potrebujemo ideje, koncepte, teorije, da bi jih sploh prepoznali. So resnična, toda zanje moramo najprej vedeti. Poznati jih moramo, to pa ni tako enostavno. Tu vstopi v igro psihologija osebnosti. Kar je za nekoga dejstvo, je za drugega zgolj nepomembna informacija o nečem, kar ga ne zanima. Zlahka je zato mogoče zatrjevati, da koronavirus ne obstaja. Jaz na primer nisem videl niti enega. Nisem se sicer niti potrudil, da bi ga videl, a to dejstvo me ne zanima. Zame pač ne obstaja. Vprašanje je tako na dlani. Zakaj nekdo potrebuje taka dejstva, ne potrebuje pa drugačnih? Problem torej niso dejstva, problem tiči v psihologiji posameznika. Problem je v njegovi identiteti, ki sicer potrebuje dejstva, a jih skrbno selekcionira. Če hočemo razumeti, zakaj ljudje potrebujejo natanko določena dejstva, za druga pa še slišati nočejo, se moramo vprašati, kam se postavljajo v simbolnem in družbenem polju, da so prepričani v dejstva, ki jih sprejemajo. 

Talibanski bradati moški, večno s strojnicami v rokah, kamorkoli gredo in kjerkoli se znajdejo; menda še spijo z njimi. Mrki pogledi. Človek se jih boji že na pogled. Pravijo, da bi se pogovarjali in pogajali. Politiki razmišljajo, kako sodelovati z njimi, čeprav so še včeraj zagotavljali, da se s teroristi ne pogajajo in ne pogovarjajo. Pogovarjati se je sicer treba, a kako se pogovarjaš s človekom, ki ima v času pogovora v roki strojnico? Gozdni požari, ki gorijo že vse poletje na številnih koncih sveta. Zdi se, da sploh ne bodo ugasnili. Politiki in vladni ljudje razmišljajo, kako povečevati gospodarsko rast. Da bo vsega še več. Tudi požarov bo več. In arktičnega ledu bo vse manj in manj. Severni medvedi najbolje vedo, kaj to pomeni. Verjetno bodo izumrli. Tudi beguncev bo vse več, a humanitarnih koridorjev Slovenija že ne bo tvegala. Treba se je zaščititi pred tujci. Tudi koronavirus bo še naprej z nami. Pred njim se moramo zaščititi, ker je smrtonosen. Anticepilci se ne bodo, ker ne verjamejo v znanost in mislijo, da so varni tudi brez cepiva. Medtem Danska ukinja vse ukrepe, ker so skoraj vsi prebivalci cepljeni. Kot bi bili z drugega planeta. Imamo tudi argumente za obstoj boga, toda ta ni bradati mož tam zgoraj. Podobe nekaterih znanih ljudi ukinjajo po vsem svetu, ker so končno dojeli, kako sporni so bili kot osebnosti - dolgo je trajalo. Podobe nekaterih drugih znanih ljudi še vedno krožijo in so povsod. Dolgo bo trajalo, da jih odstranijo, čeprav že sedaj vedo, kako sporni so. Tropske nevihte bodo pogostejše in poplav bo več. Nekateri ljudje bodo zato umrli. Tudi smeti bo več, zlasti plastičnih. In ljudje bodo pojedli še več rdečega mesa. Metana bo v ozračju več in več. Industrija sladkih dobrin bo cvetela še naprej, ljudje se bodo zadevali s sladkorjem. V Afganistanu bo vse več žensk, ki bodo pokrite od vrha do tal, da jih ne bo mogoče videti, ker so tako rekli bradači z mašinami v rokah. Elita bo imela vse več denarja in premoženja - tudi v davčnih oazah, za katere oblasti natančno vedo, kje so.

Danes je pomembno gledati podobe sveta in obenem verjeti, da ni alternative. Res je ni na obzorju. A če hočemo normalno živeti, moramo uživati droge, kot so sladkor in pomirjevala, obenem pa moramo pospeševati življenje, da bi uspeli, na primer s poživili, s kofeinom in z alkoholom. Jesti moramo rdeče meso, da lahko še naprej krožijo podobe žara in obeh mož, ki zabavata tukajšnje ljudstvo.  

Ljudstvo se bo za silo še naprej zabavalo. 

K podobam sveta dodajam sklep: Zviševanje povprečne globalne temperature na približno 4 stopinje Celzija ali višje, kot predvideva IPCC, se bo verjetno nadaljevalo skozi 21. stoletje, to pa bo močno poškodovalo naravne in človeške habitate ter vrste (Andrew Glikson, On borrowed time, The Guardian, 11. september 2021).